Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23) 

Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu. 

Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga. 

In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih. Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. »Če je človek poklican za pometača ulic, naj pometa ulice tako kot bi risal Michelangelo, ali kot bi Beethoven skladal glasbo, ali kot bi Shakespeare pisal poezijo. Pometa naj ulice tako dobro, da bo vsako bitje, v nebesih ali na zemlji, za hip postalo in reklo, tu je živel velik pometač ulic, ki je dobro opravil svoje delo.« (Martin Luther King, Jr.) 

Pri tem uspeh ali rezultati ne igrajo osrednje vloge: samo kdor je obremenjen z njim, dela preveč ali v svojem delu izgori. Naše delo je izraz ljubezni Gospodu. In mi ga napravimo točno tako, kot ga lahko, kot smo ga sposobni. To je dovolj. Jožef je bil samo tesar. Nič drugega. In je vzgojil Božjega otroka. 

Gre torej samo za to, da smo kot delavci zvesti: da smo tam, kamor nas je Bog hotel imeti, in da napravimo to, kar je hotel Gospod, da naredimo. In njegovi klici niso usmerjeni v neko daljno prihodnost, ne, o sedanjosti govorijo, v sedanjosti nas kličejo, tako kot je bilo s svetim Jožefom. Bog je rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene,« (Mt 1,20) in Jožef je vzel Marijo k sebi. Bog je rekel: »»Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt!« (Mt 2,13) In Jožef je vstal in šel. Bog je rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo« (Mt 2,20) in Jožef je to naredil.

Naj nam bo on veliki zavetnik poslušanja in zvestobe temu, kar slišimo.

(misel na praznik sv. Jožefa Delavca, zavetnika župnije Idrija)