Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček. In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.
Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti, jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo: nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nejevero.
Toda ravno trud je nekaj, kar daje našim dejanjem in naši lastnini svojo vrednost. Ne nujno vrednost, ki bi jo drugi cenili, temveč dragocenost, ki ni vidna, a se pozna, ker je sad nekega življenja, sad ljubezni, sad posvečenosti svojih dejavnosti za nekoga. Kajti trud ima stvar, ki je lahke stvari nimajo: omejenost. Ker s trudom lahko prideš do točke, ko si dal vse, kar si lahko. In ravno to je tisto, kar naredi iz našega truda zadovoljstvo, lahke stvari pa zaradi svoje neomejenosti ustvarjajo utrujenost in izpraznjenost. Nikoli ne pridemo do dna.
To je tisto, čemur Jezus pravi dati svoje življenje: potruditi se. Torej biti nekdo, ki je pripravljen dajati, ne jemati, in dajati nekaj svojega: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe.« (Jn 10,18) V popolnem tveganju, da od tega ne bo imel nič, nobenega dobička, še zadovoljstva ne. Ker pri nekaterih stvareh preprosto ne gre za dobiček, za izpolnitev tega, kar moramo, gre: »To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,18)
In njegovo naročilo, ki utemeljuje tudi našo srečo, ne samo srečo naših bližnjih, je: ne imeti veliko, a imeti največjo dragocenost – nekoga, ki ga ljubiš. V tem je sijaj človekovega (in tudi Božjega) življenja.
(misel na 4. velikonočno nedeljo, leto B)
Komentarji
Objavite komentar