Treba se je veseliti

Prav lahko bi kdo v prilikah o izgubljenih stvareh in ljudeh lahko videl neke vrste razvajenost, morda sledi permisivne vzgoje, popustljivosti, lahko tudi neke vrste naivnost na strani očeta ter preračunljivost in izkoriščanje očetove dobrote na strani mlajšega sina. Lahko. In verjetno bi bilo zelo vzgojno, morda celo zelo dobrodošlo za mulca, da bi namesto nove obleke, prstana in sandal dobil dve čez rit. A jih ne. Celo nasprotno, do praznovanja pride. Ker prava ljubezen ve, kdaj je čas za ostrino in kdaj za nežnost, ve, kaj potrebuje človek, ki se vrača po neumni avanturi. Predvsem pa se zaveda, da je pri vsem res pomembno tisto, kar je vmes, med nama.

Morda je na splošno res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje, še težje, zakaj bi jo nekdo po neumnostih moral odnesti tako poceni, brez kazni. Toda to lahko razume samo »pravičnik«, ki ni še nikdar grešil, ali bolje povedano, ki ni še nikoli nikogar imel rad. Kajti prava težava prilike o izgubljenem sinu in ovci so pravzaprav tisti, »ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,7), ker so to tisti ljudje, ki mislijo, da lahko živijo sami. Da nikogar ne potrebujejo. Kar je največja laž.

Za skupnost gre

Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem dejanju sploh ne gre za posameznika, ne za tistega, ki je grešil, ne za tistega, ki je bil oškodovan, ampak za skupnost. Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil. Ker oba potrebujeta drug drugega, tudi če se tega ne zavedata, in ker sta oba trpela, ko sta bila ločena drug od drugega. Saj za človeka pač ni hujše stvari, kot da je sam (1 Mz 2,18). In greh osami oba, ki sta v odnosu. »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)

Zato je odpuščanje, ko se zgodi, veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravzaprav gre. Da ne gre za odplačevanje dolga, ampak za ponovno rojstvo skupnosti. Za ponovno združitev tega, kar je bilo v mojem življenju tako kruto ločeno. Skupnost je pomembna, bolj pomembna od vsega. Zato oče vabi starejšega sina na veselico. Ker to ni veselica za enega, ampak za oba brata. Ker oba trpita, dokler nista spet drug ob drugem.

Potrebovati drugega

Zato bomo pravo vrednost odpuščanja dojeli, še se zavedamo, da bomo, kakor pravi p. Rupnik, ljudje odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo. Mi namreč enako močno potrebujemo drugega, kolikor on potrebuje nas, kakršnega koli že. To je treba razumeti, da bi zmogli odpustiti, da bi se zmogli potem tudi razveseliti. Treba je potrebovati drugega, treba si ga je želeti. Potem bomo lahko tudi razumeli, da odpuščanje sicer pomeni nekaj izgubiti, a izgubiti samo zato, da bi oba spet nekaj dobila. Drug drugega namreč. Nekaj, kar oba najbolj potrebujeva.