Menda ste že ugotovili, da je življenje težko. Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah.
Izpolnjevalci želja
Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti. Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.«In imata prav. Taki otroci se vendar ne zmorejo spopadati z življenjem. Prepričani so namreč, da jim mora ves svet okoli njih služiti, da so »oče, mati, žena, otroci, bratje, sestre in celo njihovo življenje« (Lk 14,26) samo izpolnjevalci njihovih želja. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker življenje pač ne nikoli ne bo takšno, kot si ga želi in ga pričakuje, nikoli. In zato življenje postane zanj samo eno veliko razočaranje. Prvič zato, ker nič ne gre po njegovih planih, drugič pa zato, ker potem slejkoprej pride do krutega spoznanja o sebi: da pravzaprav ni sposoben narediti ničesar, da je popolnoma nesposoben. In to je šele tisto najhuje pri vsem skupaj, nekaj, kar človeka malodane pokonča.
Križ pomaga živeti življenje
Biti Jezusov učenec ali »nositi svoj križ« (Lk 14,27) zato pomeni najprej naučiti se izpolnjevati svoje dolžnosti. Torej zavzeti svoje pravo mesto v tem svetu, biti starš, če si starš, in biti otrok, če si otrok, z vsem, kar temu pripada. To namreč pomeni narediti tisto, kar moram, ker to lahko naredim samo jaz, ker kdo drug tega nikdar ne bo mogel narediti. V tem je odgovornost do sveta, v katerem živim: učiti se sam nositi svoj križ, to pomeni ločiti se od svojih staršev in bratov in sester in otrok, postati odgovoren za svoja dejanja in se za stvari potruditi, ne samo zato, ker se moram, ampak ker je tako prav. Drugače rečeno, postati služabnik in ne narediti vseh okoli sebe za služabnike.»Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati.« (Lk 14,29) Življenja brez nošenja svojega križa se ne da živeti, ker smo že ugotovili, da je življenje težko, težkega pa se brez mišic ne da nositi.
(misel ob 23. navadni nedelji, leto C)
Komentarji
Objavite komentar