Strah
Kot veliko otrok je bilo tudi mene strah teme. Kako tudi ne? V njej je vse tako neznano, da človek nima ničesar, na kar bi se oprl. In tako postane izgubljen in nemočen.
Ta strah sem kasneje premagal. A ne tedaj, ko sem se bil sam sposoben soočiti s temo ali ko sem odkril, da sem močnejši od nje, temveč veliko prej. Premagal sem jo takrat, ko sem se začel zavedati, da mi tema nič ne more, ker sta tam, za vrati sobe, tata in mama, ki sta močnejša od teme, da jo lahko vsak trenutek premagata, in da bosta zame naredila vse. Da bosta tu, če me bo strah. To je bila moja oporna točka. Nekaj, v kar sem verjel.
Na začetku mojega življenja je glas, ki ne bo utihnil nikoli: »Ti si moj ljubljeni sin!« Moj Oče, ki mi je to rekel na začetku mojega življenja, je mislil resno. Verjeti temu klicu torej pomeni biti njegov sin. Verjeti temu klicu in ne kateremu koli drugemu glasu, ki pravi nasprotno, pomeni živeti. A nasprotnih glasov je polno. Kot viharji in gromi in bliski golčijo v mojem življenju težave, bolečine, razočaranja, sovraštvo, nasilje. A mi nič ne morejo, če verjamem temu glasu mojega Očeta. Če pa jih začnem gledati, če jim začnem bolj verjeti kot Očetovemu glasu, če začnem bolj verjeti glasovom, ki govorijo, da nisem nič vreden, se pričnem potapljati vanje. Izgubim tla pod nogami. Ko izgubim Očetov glas, me postane strah. Ko pa me postane strah, se me polasti tema. Potem sem izgubljen, blodim, napadam, žalim, se vojskujem.
Naj se zgodi karkoli, moram verjeti, da On ne bo nikdar dopustil ničesar, kar bi mi škodilo. »Ne bojte se,« njegove besede v temi in noči, v smrti, v bolezni, v brezizhodnem položaju, so besede, ki mi želijo povedati, da je Bog tudi v viharju, ognju in potresu, a ni ne ogenj, ne potres, ne vihar, ampak mir. Mir sina, ki ga ima Oče rad.
Ta strah sem kasneje premagal. A ne tedaj, ko sem se bil sam sposoben soočiti s temo ali ko sem odkril, da sem močnejši od nje, temveč veliko prej. Premagal sem jo takrat, ko sem se začel zavedati, da mi tema nič ne more, ker sta tam, za vrati sobe, tata in mama, ki sta močnejša od teme, da jo lahko vsak trenutek premagata, in da bosta zame naredila vse. Da bosta tu, če me bo strah. To je bila moja oporna točka. Nekaj, v kar sem verjel.
Na začetku mojega življenja je glas, ki ne bo utihnil nikoli: »Ti si moj ljubljeni sin!« Moj Oče, ki mi je to rekel na začetku mojega življenja, je mislil resno. Verjeti temu klicu torej pomeni biti njegov sin. Verjeti temu klicu in ne kateremu koli drugemu glasu, ki pravi nasprotno, pomeni živeti. A nasprotnih glasov je polno. Kot viharji in gromi in bliski golčijo v mojem življenju težave, bolečine, razočaranja, sovraštvo, nasilje. A mi nič ne morejo, če verjamem temu glasu mojega Očeta. Če pa jih začnem gledati, če jim začnem bolj verjeti kot Očetovemu glasu, če začnem bolj verjeti glasovom, ki govorijo, da nisem nič vreden, se pričnem potapljati vanje. Izgubim tla pod nogami. Ko izgubim Očetov glas, me postane strah. Ko pa me postane strah, se me polasti tema. Potem sem izgubljen, blodim, napadam, žalim, se vojskujem.
Naj se zgodi karkoli, moram verjeti, da On ne bo nikdar dopustil ničesar, kar bi mi škodilo. »Ne bojte se,« njegove besede v temi in noči, v smrti, v bolezni, v brezizhodnem položaju, so besede, ki mi želijo povedati, da je Bog tudi v viharju, ognju in potresu, a ni ne ogenj, ne potres, ne vihar, ampak mir. Mir sina, ki ga ima Oče rad.
Komentarji
Objavite komentar