Priti bližje

"Igraj se z menoj," je Mali princ zaprosil lisico.
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ. Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to ,udomačena' ?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..."
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu. Prosim... udomači me," je rekla.
"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj."
"Le tisto spoznaš, kar udomačiš," je rekla lisica. "Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti, " je odgovorila lisica. "Spočetka boš sedel malo proč od mene, takole, v travo. Jaz te bom gledala s kotičkom očesa in ti ne boš rekel nič. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže."
Tako je Mali princ udomačil lisico.

(A. de Saint-Exupéry, Mali princ)

In ko Gospod sprašuje učence: »Kdo sem?« jim ne postavlja tega vprašanja, ker bi hotel izvedeti, kakšen vtis je napravil nanje, temveč ker želi, da ga učenci bolje spoznajo. Ker želi, da bi tudi zanje postal Kristus, da bi postal nekdo, ki jih rešuje – tako, da je njihov prijatelj. Želi si, da bi ga učenci udomačili. Ja, da bi učenci udomačili Boga. Da bi jim postal domač. Da bi imeli v svojem domu zanj prostor pri štedilniku in v delavnici, pri računalniku in televiziji, da bi imel svoj sedež in svoj krožnik pri njihovi mizi. Da bi imeli zanj čas in ljubezen in pozornost. Da bi mu bili vedno bližje, ker bi bila tako oba bližje drug drugemu.

Bog si noro želi, da ga spoznamo, da mu pridemo bližje. Ker je bližina tista, ki je ključna za življenje. Ker je tista, ki težko življenje spreminja v znosno, tista, ki žalost spreminja v upanje in nesmisel v mir.

Pomembno je udomačiti Boga. Spoznati ga. Potem je vse drugače. Potem ga slišimo, tudi ko ne govori. Ga najdemo, kjer ga nihče ne vidi. Potem ga tudi bolje razumemo. Bolj razumemo njegove besede in njegovo tišino, njegovo milino in njegovo strogost. Ne sodimo ga. A zato je treba biti potrpežljiv in si dati veliko časa. In veliko ljubezni.

In nič drugače ni z ljudmi. Le da je težje. Ljudje smo veliko bolj daleč drug od drugega, kot je od nas Bog. In zato si želi, da ga spoznamo. Da bomo – ko bomo bližje njemu – bližje tudi ljudem. Ker ga bomo spoznali in videli tudi v njih.