Preskoči na glavno vsebino

Priti bližje

"Igraj se z menoj," je Mali princ zaprosil lisico.
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ. Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to ,udomačena' ?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..."
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu. Prosim... udomači me," je rekla.
"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj."
"Le tisto spoznaš, kar udomačiš," je rekla lisica. "Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti, " je odgovorila lisica. "Spočetka boš sedel malo proč od mene, takole, v travo. Jaz te bom gledala s kotičkom očesa in ti ne boš rekel nič. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže."
Tako je Mali princ udomačil lisico.

(A. de Saint-Exupéry, Mali princ)

In ko Gospod sprašuje učence: »Kdo sem?« jim ne postavlja tega vprašanja, ker bi hotel izvedeti, kakšen vtis je napravil nanje, temveč ker želi, da ga učenci bolje spoznajo. Ker želi, da bi tudi zanje postal Kristus, da bi postal nekdo, ki jih rešuje – tako, da je njihov prijatelj. Želi si, da bi ga učenci udomačili. Ja, da bi učenci udomačili Boga. Da bi jim postal domač. Da bi imeli v svojem domu zanj prostor pri štedilniku in v delavnici, pri računalniku in televiziji, da bi imel svoj sedež in svoj krožnik pri njihovi mizi. Da bi imeli zanj čas in ljubezen in pozornost. Da bi mu bili vedno bližje, ker bi bila tako oba bližje drug drugemu.

Bog si noro želi, da ga spoznamo, da mu pridemo bližje. Ker je bližina tista, ki je ključna za življenje. Ker je tista, ki težko življenje spreminja v znosno, tista, ki žalost spreminja v upanje in nesmisel v mir.

Pomembno je udomačiti Boga. Spoznati ga. Potem je vse drugače. Potem ga slišimo, tudi ko ne govori. Ga najdemo, kjer ga nihče ne vidi. Potem ga tudi bolje razumemo. Bolj razumemo njegove besede in njegovo tišino, njegovo milino in njegovo strogost. Ne sodimo ga. A zato je treba biti potrpežljiv in si dati veliko časa. In veliko ljubezni.

In nič drugače ni z ljudmi. Le da je težje. Ljudje smo veliko bolj daleč drug od drugega, kot je od nas Bog. In zato si želi, da ga spoznamo. Da bomo – ko bomo bližje njemu – bližje tudi ljudem. Ker ga bomo spoznali in videli tudi v njih.

Komentarji

  1. Zakaj smo ljudje tako daleč drug od drugega- predvsem v mestih? Nikogar ni, ki bi nam bil blizu in nas združeval oz. nam dal občutek zaželjenosti. Tradicionalen obisk nedeljske maše ne zadostuje. Če ni v prvi vrstI osebne vere, zgleda in bližine odličnega duhovnika, ki dela samo z ljudmi in za ljudi ter nazadnje prijateljev, ki ti pomagajo na poti vere in spoznavanja Njega, potem ne more biti ne človeške in ne božje bližine.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n