Moja duša poveličuje Gospoda

Duhovniki Marijino hvalnico Magnificat ali po slovensko »Moja duša poveličuje Gospoda« molimo vsak večer. Seveda je ni težko moliti, ko so dnevi lepi in jih končuješ zadovoljen. Toda tedaj, ko prihajaš zvečer pred Gospoda praznih rok, razočaran, žalosten, morda celo jezen nanj, je povsem drugače. Zakaj bi ga poveličeval, ko pa je tvoje srce v povsem drugačnem razpoloženju? Če bi raje kričal ali preklinjal ali v sramu molčal?

Mnogo je takih dni. Takih, ko ni za kaj slaviti Gospoda. In vendar je treba to hvalnico moliti vsak dan. Ker je treba vsak dan slaviti Gospoda. Ker biti kristjan ne pomeni biti popoln, niti ne pomeni biti elita, niti ne pomeni biti priden in vzoren človek, ampak biti kristjan pomeni najprej slaviti Gospoda.

Ne nujno s petjem in veselim srcem, ampak s tem, kar nam je On dal tistega dne. Tako, da sem pred njim tak, kakršnega me je naredil tisti dan, in mu rečem: »Ti si moj Gospod, moj Oče, moj Prijatelj. Ti si moj Bog, ki mi daje dihati, hoditi, govoriti, ti si Bog, ki si mi dal razlog za smeh in za bolečino, ki si mi dal prijatelje in osamljenost, ki si mi dal solze sreče in trpljenja, ki si mi dal življenje in mi ga daješ tako, da si vedno z menoj. Z menoj tako, da mogočne mečeš s prestola in povišuješ nizke, da lačne napolnjuješ z dobrotami in bogate odpuščaš prazne, da sprejemaš mene, svojega služabnika, in se spominjaš svojega usmiljenja do mojih praznih mrež. Z vsem, kar si mi dal, te slavim in molim.«

Najprej kričiš in se jeziš, potem jokaš in te boli, a nazadnje, naj je bilo v tistem dnevu karkoli že, ne priznaš ne sebi ne drugim, a veš, da si bogatejši človek. Kajti slaviti Gospoda ne pomeni vračati mu ljubezni, ampak jo čutiti in jo sprejemati od Njega.

Marija je vnebovzeta, ko slavi Gospoda. Marija je sveta in lepa, ko slavi Gospoda. Marija je velika, ko slavi Gospoda. Ker je takrat v njej življenje, življenje ljubljene.

To je dostojanstvo tudi vsakega človeka, ki slavi Boga.