Preskoči na glavno vsebino

Težko odkritje

Ta teden sem slabo spal. V spomin so mi namreč prišle težke stvari, moji grehi, ki sem storil nekomu od svojih bližnjih. Težko mi je bilo. Zelo težko. Težko je namreč priti do trenutka, ko se v Jezusovih besedah Petru – ja, tistemu zlatemu Petru, ki je edini od učencev znal povedati, kdo je Jezus, tistemu super pridnemu Petru, ki je bil sploh najboljši od vseh – namreč v tistih težkih besedah, ko mu reče »satan«, spoznam tudi sam. In do tega trenutka zagotovo pridem, če sem iskren. Do trenutka, ko spoznam svojo grešnost in nepopolnost.

Težko spoznanje je, da sem grešnik. Da delam slabo. Da tudi po meni v ta svet vstopa zlo.

In ja, težko je popravljati svoje napake. Tudi gledati, kako smo naredili nekaj, kar nam je uničilo življenjske želje in načrte. V tem je nekakšen poraz ali ponižanje, ker smo pokvarili podobo, ki smo jo imeli pri ljudeh, ki so nas poznali. A težje od vsega tega je sprejeti dejstvo, da smo nekemu človeku storili nekaj, česar ne moremo popraviti. Da smo nekoga zaznamovali za vedno. Takrat naša grešnost in nepopolnost najbolj boli.

Ampak vemo, da je vsaka težka stvar tudi prava. Zdrava, koristna, če želite. Ker je to težko spoznanje o lastni grešnosti in nepopolnosti tudi spoznanje, ki me odpira ljubezni. Spoznavam namreč, da potrebujem Kristusa. Da potrebujem nekoga, ki mi bo pomagal, ki me bo rešil, ki mi bo odpustil. In tisti njegov kruti in trdi »Proč od mene, satan,« ne pomeni, da se nas hoče Bog odkrižati, ampak iskreno željo Boga, da nas zaščiti pred zlom. Iskreno željo Boga, da zmoremo in se potrudimo reči »Oprosti«, ker je to beseda, ki nas varuje pred vstopom zla v nas.

Ta beseda je enako težka kot greh, ki sem ga storil. A je tudi močna beseda. Tako močna, da naredi vezi med ljudmi močnejše, kot so bile pred grehom. In ja, verjetno res ne more popraviti škode, ki sem jo storil s svojim dejanjem. Ne more popraviti preteklosti. Popravi pa prihodnost. Ker me naredi majhnega in ranljivega, predvsem pa me naredi sposobnega ljubezni. Sposobnega sprejeti ljubezen, ker brez nje jaz, nepopoln človek, nimam ničesar, in sposobnega ljubiti, ker brez nje drugi, nepopolni ljudje, nimajo ničesar.

Kdor tvega zaradi nje izgubiti svoje preteklo življenje, ga bo našel.


(nastanku tega zapisa je pomagala objava na blogu moje prijateljice Danijele Oprosti, ki jo priporočam v branje)

Komentarji

  1. Ponižnost, da pred Bogom, sabo in drugimi priznam, da sem pred skušnjavami nemočna in potrebujem Njegovo pomoč - to je krepost. Najbrž ena izmed največjih. Ker samozadostnost me prav počasi ubija.

    Hvala ti za ta zapis. Si nadgradil moje razmišljanje v preteklih dneh... Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  2. Včasih je težko dojeti, da je Božje odpuščanje večje od greha. Bog nas zaobjema celostno, z grehom vred. In tukaj imamo zgled za ljubezen do bližnjega.
    Marko, hvala za človeško in nebeško razmišljanje, ki daje upanje, ki pomirja.

    OdgovoriIzbriši
  3. ja, ampak stotic beseda oprosti izgubi svoj pomen. ni je pametno govoriti za vsak primer.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n