Preskoči na glavno vsebino

Majhne stvari z veliko ljubezni


»Ne moremo vsi narediti velikih stvari. Lahko pa naredimo majhne stvari z veliko ljubezni.« (Mati Terezija)

Velikokrat se zalotim v misli, da si želim biti nekdo res pomemben. Da bi bil nekdo, ki bo povedal velike stvari, nekdo, ki bo odkril nekaj novega, nekdo, ki bo naredil nekaj tako velikega, da bi spremenil vsaj enega človeka, vas, mesto, državo, Cerkev, ves svet.

Zato veliko stavim na svoje besede, ker se mi zdi, da sem v njih močan. A tako velikokrat se mi zgodi, da ne uspe tako, kot sem si zamislil. Da so besede nerodne in nepremišljene, nagovori plehki in naučeni. In potem sem razočaran. Zavlečem se nekam v samoto, se tolčem po glavi in se smilim samemu sebi.

Nekega dne sem se o tem potožil svoji prijateljici. In mi je povedala stvari, ki so mi povsem spremenile življenje. Rekla je, da to, ali se bodo ljudje, ki sem jim govoril, spremenili, ni odvisno od mene, ampak od Boga. In da lahko Bog naredi nekaj po mojih besedah, tudi če so revne in slabe. Če le imajo v sebi prostor za Boga. Če imajo v sebi nekaj ljubezni.

Treba je namreč samo malo našega dela, naša revščina, pet ubogih hlebov. Samo malo naše revščine in veliko prostora za Boga. Tako se naredijo velike stvari.

Kajti veliki ljudje, ki so to tudi dejansko bili, sploh niso želeli biti veliki ljudje. Pedru Opeki, mojemu velikemu vzorniku, se je preprosto zasmilil en človek na smetišču in mu je pomagal. Enemu, samo enemu človeku. Tako se vse začne. Tako se vse tudi naredi. Tako, da naredimo eno majhno stvar – z veliko ljubezni.

Ne Bog ne ljudje od nas ne pričakujejo čudežev. Res ne. Pričakujejo samo to, česar smo sposobni. In to je ljubezen. Majhen dar, ena minuta v vsakdanjem hitenju, ena beseda sočutja, en človek, za katerega se bom potrudil biti prijazen. Ko se potrudim, čeprav sem že utrujen, ko blagoslavljam, čeprav bi lahko preklinjal, ko molčim, čeprav bi lahko zmerjal. Majhna ljubezen, z majhnimi dejanji, kajti tudi iz drobtin lahko Bog nasiti veliko ljudi. Poglejte Pedra Opeko. Za Boga je pet hlebov dovolj. Ljubezen namreč rodi ljubezen. Ker jo Bog blagoslavlja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej