Prižgani
Ko pišem te misli, je že večer in tema je gosta. A tam za oknom gorijo luči. Pogledam višje: zvezde. Ljudje, ki so zasvetili in še vedno svetijo vsemu svetu. Luč sveta. Svetniki.
Ko govorimo o svetnikih, se ne moremo izogniti cmoku v grlu. Naj pogledamo svoje sedanje ali preteklo življenje, moramo ugotoviti, da pač nismo material za svetnika. Preveč grehov in slabosti, premalo markantnih lastnosti, dejanja, ki se jih sramujem. Vihravost, vedno znova iste napake. Nimam šans.
Vse dokler ostajamo v prepričanju, da je svetnik nekakšen »superman«, res nimamo šans. Bomo tudi vedno znova rekli, da »biti svetnik« ni nekaj za nas. Da je za tiste popolne ljudi, ki so predobri, da bi se lahko kosali z njimi. Ob soočenju s svojimi porazi sem počasi opustil misel, da bi mi uspelo biti kot kdo od svetnikov, ki sem jih občudoval kot otrok. Dokler nisem doživel srečanja z nenavadnim življenjem.
Klara se je rodila štiri mesece prezgodaj. Potem je na nitki živela, trpela in se borila 26 dni. Potem je umrla. Kaj je naredila v teh 26 dneh? Nič. Niti enega koraka, niti ene besede, še nasmehnila se ni, kaj šele, da bi bila sposobna odlične ocene iz matematike in zemljepisa, diplome in doktorata. Ni postala pomemben človek, ni bila direktor, izumitelj, umetnik. Nič. Vse, kar je naredila, je bilo to, da je živela in jokala. Popolnoma nepopolno bitje. Prepričan sem, da je svetnica. Veste zakaj?
Zato ker svetnik ni nek dolgočasni in sterilni popolnež, ampak nekdo umazan od življenja, porazov in nepopolnosti in napak in slabosti, čisto navaden človek torej, ki pa je umil svoje oblačilo v Jagnjetovi krvi. Nekdo, ki se je pustil ljubiti.
Ne goreti sam od sebe, ampak pustiti, da te Bog naredi za luč, to pomeni svetiti. To pomeni biti svet. Nič drugega kot sprejeti Božjo odločitev, da nas ima rad.
Boste rekli, da je preveč enostavno. In prav imate. Zelo enostavno. Celo preveč enostavno. A je res tako: samo živeti kot ljubljeni je potrebno. Kot ubog, žalosten, lačen, krotek, preganjan, ki ve, da ima nekoga, ki ga ljubi. In zato biti hvaležen. V tem je vsa svetost. Naše življenje, naš poklic.
Gledam v temo in se zahvaljujem za luči. In vidim, kako enostavno je svetiti: v nekom vzbuditi hvaležnost. In on jo bo vzbudil nekomu drugemu. In ta še enemu. In ta naslednjemu …
Ko govorimo o svetnikih, se ne moremo izogniti cmoku v grlu. Naj pogledamo svoje sedanje ali preteklo življenje, moramo ugotoviti, da pač nismo material za svetnika. Preveč grehov in slabosti, premalo markantnih lastnosti, dejanja, ki se jih sramujem. Vihravost, vedno znova iste napake. Nimam šans.
Vse dokler ostajamo v prepričanju, da je svetnik nekakšen »superman«, res nimamo šans. Bomo tudi vedno znova rekli, da »biti svetnik« ni nekaj za nas. Da je za tiste popolne ljudi, ki so predobri, da bi se lahko kosali z njimi. Ob soočenju s svojimi porazi sem počasi opustil misel, da bi mi uspelo biti kot kdo od svetnikov, ki sem jih občudoval kot otrok. Dokler nisem doživel srečanja z nenavadnim življenjem.
Klara se je rodila štiri mesece prezgodaj. Potem je na nitki živela, trpela in se borila 26 dni. Potem je umrla. Kaj je naredila v teh 26 dneh? Nič. Niti enega koraka, niti ene besede, še nasmehnila se ni, kaj šele, da bi bila sposobna odlične ocene iz matematike in zemljepisa, diplome in doktorata. Ni postala pomemben človek, ni bila direktor, izumitelj, umetnik. Nič. Vse, kar je naredila, je bilo to, da je živela in jokala. Popolnoma nepopolno bitje. Prepričan sem, da je svetnica. Veste zakaj?
Zato ker svetnik ni nek dolgočasni in sterilni popolnež, ampak nekdo umazan od življenja, porazov in nepopolnosti in napak in slabosti, čisto navaden človek torej, ki pa je umil svoje oblačilo v Jagnjetovi krvi. Nekdo, ki se je pustil ljubiti.
Ne goreti sam od sebe, ampak pustiti, da te Bog naredi za luč, to pomeni svetiti. To pomeni biti svet. Nič drugega kot sprejeti Božjo odločitev, da nas ima rad.
Boste rekli, da je preveč enostavno. In prav imate. Zelo enostavno. Celo preveč enostavno. A je res tako: samo živeti kot ljubljeni je potrebno. Kot ubog, žalosten, lačen, krotek, preganjan, ki ve, da ima nekoga, ki ga ljubi. In zato biti hvaležen. V tem je vsa svetost. Naše življenje, naš poklic.
Gledam v temo in se zahvaljujem za luči. In vidim, kako enostavno je svetiti: v nekom vzbuditi hvaležnost. In on jo bo vzbudil nekomu drugemu. In ta še enemu. In ta naslednjemu …
Komentarji
Objavite komentar