Slovenija ima talent

Za tistega, ki površno pogleda priliko o talentih, jo bo razumel, kot da je pri Bogu prav enako kot pri ljudeh. Da je vsepovsod en sam "Slovenija ima talent". Da na koncu vedno šteje le uspeh, rezultat, dobiček. Pa sploh ni tako. Poanta prilike – kakor tudi življenja – je v trgovanju. Ne v posedovanju, skrivanju, ampak v izmenjavi tega, kar smo za nekaj časa dobili v svojo last. Bogu uspeh nič ne pomeni. Zanj je pomembno, da s tem, kar imamo, živimo. Živimo pa le tako, da to delimo z drugimi. Ker deliti resda vedno pomeni dajati, a vedno pomeni tudi prejemati. Ker deliti vedno pomeni ne obstajati sam.

To smo razumeli. Vedeli smo, da je takrat, ko smo skupaj, ko si kaj delimo, vedno toplo. In vedeli smo, da si največ delimo, ne ko si dajemo darila, ampak ko se pogovarjamo. Vsak odide bogatejši, čeprav je vsak nekaj dal, nekaj izgubil. Toda poglejte, kaj smo si naredili …

To je človek, kakršen sem postal: ko sem pri komu na obisku, vsake toliko na telefonu preverim, ali sem dobil kakšno sporočilo, ali če me je kdo poklical. Pogledam, kakšen je rezultat tekme. Preletim zanimive novice. Okoli mene so ljudje, ki se pogovarjajo z mano – in jaz odgovarjam na sporočila. Telefon. Ali pa TV. Ali pa opravki, delo, obveznosti. Nekaj si že postavim medse in med človeka, da se mi ne bi bilo treba z njim pogovarjati.

Taki so naši odnosi. Tako je po naših družinah. Ne znamo se več pogovarjati, ker ne vemo, kaj bi s človekom ob nas. Ne vemo, kaj bi s tem talentom, ki smo ga prejeli. Pa smo ga prejeli, da bi trgovali. Da ne bi bili sami.

Seveda, nihče nas ne sili, naj trgujemo. A ob pogledu na to, kako revni smo postali, ker imamo veliko in nimamo nikogar, je jasno, da ni več kaj razmišljati. Izklopimo TV in telefone in se začnimo pogovarjati. Sicer bodo telefoni izklopili nas.

Smo namreč le tisto, kar smo sanjali in kar smo se pogovarjali.