Delati hrup
»Ti si Kristus.« (Mt 16,16)
Malala Jusafzai. Verjetno je ne poznate. A svet jo pozna. Kot enajstletnica je začela pisati blog za BBC o dogajanju v Pakistanu: o nasilju talibanov, o krivicah, ki se dogajajo ženskam, o tem, da rušijo njihove šole itd. 9. oktobra 2012 po pouku sta na avtobus vstopila dva pripadnika talibanov in jo dvakrat ustrelila. Nihče jih ni ustavil. Borila se je za življenje in na koncu vendarle okrevala. Sedaj pravi, da je ne bo mogoče utišati. Da bo govorila in se borila naprej. Letos je bila nominirana za nobelovo nagrado za mir. Stara je 16 let.
Kaj lahko naredi majhen glasek? Kaj lahko naredi nepomemben človek sredi tako zabetoniranih usod, kot so tiste na daljnem vzhodu? Kaj lahko naredi nek ubogi ribič, kot je bil Peter? Kaj lahko naredi eden izmed mnogih pismoukov, kot je bil Pavel? Zdi se, da nič. Vsaj nič velikega. Lahko pa dela hrup. In vsakdo, ki stoji za svojimi besedami, vsakdo, ki se sprašuje, ki razmišlja s svojo glavo, ki se upira laži in nepravičnosti ter išče in se bori za resnico in dobro, ustvarja hrup. Tako velik hrup, da se ljudje ob njem zamislijo. Da se ga tisti, ki jim nekaj leži na vesti, ustrašijo, da se potem od tega strese cela država, da se potem se zgane ves svet. Tako velik hrup, da se zgodijo spremembe. Kajti vsaka stvar, ki ni dobra, se hrupa ustraši. Hrup preganja slabo. Če je dobro, bo obstalo kljub hrupu. Če bo slabo, bo zbežalo. Zato je hrup pomemben – ker ustvarja pozitivne spremembe.
Kjer so majhni in mladi in kjer so kristjani, zato mora biti hrup. In hrupni stavek: »Ti si Kristus.« Ti si resnica, ti si pravica, ti si ljubezen nasproti vsem lažem in krivicam in sovraštvu. »Ti si Kristus!«
Žalosten sem, če nas stvari motijo, pa tako hitro odnehamo. Če so stvari napačne, moramo spremembe zahtevati mi. Pogovarjajmo se, postavljajmo vprašanja, zahtevajmo odgovore. Ne pustimo, da živimo tako, kot želijo drugi od nas. Kristjani, majhni in mladi moramo delati hrup.
Povedati svoje mnenje ni naša pravica. Je naša dolžnost. Še posebno, če gre kaj narobe. Če vemo za krivico, za laž, za nepravičnost. Kajti ljudje smo ustvarjalci prihodnosti, ko v sebi nosimo tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Kdor nima teh želja, noče in si ne zasluži prihodnosti.
Malala Jusafzai. Verjetno je ne poznate. A svet jo pozna. Kot enajstletnica je začela pisati blog za BBC o dogajanju v Pakistanu: o nasilju talibanov, o krivicah, ki se dogajajo ženskam, o tem, da rušijo njihove šole itd. 9. oktobra 2012 po pouku sta na avtobus vstopila dva pripadnika talibanov in jo dvakrat ustrelila. Nihče jih ni ustavil. Borila se je za življenje in na koncu vendarle okrevala. Sedaj pravi, da je ne bo mogoče utišati. Da bo govorila in se borila naprej. Letos je bila nominirana za nobelovo nagrado za mir. Stara je 16 let.
Kaj lahko naredi majhen glasek? Kaj lahko naredi nepomemben človek sredi tako zabetoniranih usod, kot so tiste na daljnem vzhodu? Kaj lahko naredi nek ubogi ribič, kot je bil Peter? Kaj lahko naredi eden izmed mnogih pismoukov, kot je bil Pavel? Zdi se, da nič. Vsaj nič velikega. Lahko pa dela hrup. In vsakdo, ki stoji za svojimi besedami, vsakdo, ki se sprašuje, ki razmišlja s svojo glavo, ki se upira laži in nepravičnosti ter išče in se bori za resnico in dobro, ustvarja hrup. Tako velik hrup, da se ljudje ob njem zamislijo. Da se ga tisti, ki jim nekaj leži na vesti, ustrašijo, da se potem od tega strese cela država, da se potem se zgane ves svet. Tako velik hrup, da se zgodijo spremembe. Kajti vsaka stvar, ki ni dobra, se hrupa ustraši. Hrup preganja slabo. Če je dobro, bo obstalo kljub hrupu. Če bo slabo, bo zbežalo. Zato je hrup pomemben – ker ustvarja pozitivne spremembe.
Kjer so majhni in mladi in kjer so kristjani, zato mora biti hrup. In hrupni stavek: »Ti si Kristus.« Ti si resnica, ti si pravica, ti si ljubezen nasproti vsem lažem in krivicam in sovraštvu. »Ti si Kristus!«
Žalosten sem, če nas stvari motijo, pa tako hitro odnehamo. Če so stvari napačne, moramo spremembe zahtevati mi. Pogovarjajmo se, postavljajmo vprašanja, zahtevajmo odgovore. Ne pustimo, da živimo tako, kot želijo drugi od nas. Kristjani, majhni in mladi moramo delati hrup.
Povedati svoje mnenje ni naša pravica. Je naša dolžnost. Še posebno, če gre kaj narobe. Če vemo za krivico, za laž, za nepravičnost. Kajti ljudje smo ustvarjalci prihodnosti, ko v sebi nosimo tri želje: željo po lepem, po dobrem in po resnici. Kdor nima teh želja, noče in si ne zasluži prihodnosti.
Z veseljem sem prebral ta tvoj prispevek, Marko. Mi ni prišla na pamet prej ta povezava s Petrom in Pavlom. Hvala ti.
OdgovoriIzbriši