Konkretna ljubezen

Kruh nam daje jesti. Nekoč nam je dal mano. Ampak od navadnega kruha človek umre. Tudi če ima kruha na pretek, človek od kruha vseeno umre.

Od tega, Njegovega kruha, pa se ne umre. Prvič zato, ker je njegov kruh njegovo telo – njegovo življenje. In kdor da svoje življenje zame, da ga zaužijem, ta me je na novo rodil. Mi je prepustil svoje telo, da bi jaz živel v njem. Ko gledamo ta kruh, nas mora ganiti ljubezen Boga. On nam daje svoje telo. Mora nas ganiti tako, da se začnemo za to zahvaljevati. Mi, ki grešimo, ki ne ljubimo, dobivamo novo telo, da bi ljubili tako, kot nas ljubi on. Vedno znova.

Od Božjega kruha pa se tudi ne umre zato, ker nam On ta kruh daje jesti v skupnosti. Kjer je skupnost, je ljubezen, sicer skupnost ne obstaja. Ljubezen je tam, in sicer njegova ljubezen, ker nas njegova ljubezen povezuje, ker nas njegova ljubezen združuje. Ker nas je njegova ljubezen izbrala in ker nas je njegova ljubezen zbrala skupaj.

Ker človek potrebuje bližino, nam daje skupnost, ko se zbiramo skupaj, ko skupaj jemo njegov kruh. In skupnost nam daje zato, ker se mora biti njegova ljubezen konkretna, tako konkretna, kot je konkreten kruh, ki ga jemo, in kot je konkreten človek, ki je ob meni. Človek, ki ni le »nek človek«, marveč moj brat, moja sestra. Nekdo, ki je zame kruh, ko bom slaboten. In nekdo, za katerega bom jaz kruh, ko bo slaboten. Konkreten kruh, konkretna ljubezen. Konkretna evharistija. Moj Bog na oltarju in moj brat ob meni.

Kdor jé njegovo ljubezen, ne bo umrl nikdar