Preskoči na glavno vsebino

Veter


… je dihnil vanje … (Jn 20,22)

Rad gledam kostanj pred našo hišo. Kot svoboden človek je. Vanj piha veter in on se mu prepušča. Ko ne piha, je miren. Ko piha rahlo, postane živ in utripa s svojimi listi, pleše, se vrti v veselju in razigranosti. Ko piha močneje, postane med njegovimi vejami bolj zračno, vetru pusti, da mu odnese pajčevine in zatohlost. Ko vanj piha vihar, takrat z njegovih vej odnese vse, kar ga teži k tlom, kar ga obremenjuje. In postane še bolj svoboden in prost vsega, kar ne spada nanj.

Sveti Duh je kot veter. Kdaj kot sapica, kdaj kot vihar. Vedno pa poslan za to, da daje človeku tistega, kar najbolj potrebuje. Živost, svežino, vedrino, opomin, zalet in pogum, veselje, predvsem pa svobodo. Človeka osvobaja vsega, kar ne spada v njegovo življenje, kar ga usužnjuje, najbolj pa strahov, zaprtosti in zatohlosti, jamranja in utrujenosti.

Sveti Duh pride. Nekako pride. Najde špranjo. Ali preko ljudi ali preko dogodkov ali preko katerikolih drugih znamenj v našem življenju. Sveti Duh pride, pride in govori. Piha v nas. In piha tako dolgo, dokler naše listje ne zaniha. Dokler se nekaj ne zgane v nas. Dokler ga ne opazimo, dokler mu ne prisluhnemo, kaj nam govori, kaj bi nam rad povedal. In takrat postanemo živi. Da, živi postanemo takrat, kadar se prepustimo temu tihemu glasku ljubezni, ki nas nagovarja, naj splezamo čez mnenje drugih ljudi, čez naše strahove, čez naše predsodke, čez slabe stvari, ki so nam jih naredili drugi ljudje, in pustimo ljubezni prosto pot. Da zaživimo svobodno. Zase in za druge.

Sveti Duh naredi človeka živega. Ga prezrači. Naredi ga za svetlo osebo.

Vsi smo kdaj zatohli in zadrti, vsi kdaj rinemo po svoje, vsi kdaj vztrajamo pri človeških principih in ne popustimo. Vsi smo kdaj zaprta Cerkev brez posluha in občutljivosti. Vsi delamo napake.

A Sveti Duh diha in prihaja. Odprimo mu okna na stežaj. Najprej tako, da prosimo odpuščanja za vse trdo in grenko, kar je prišlo iz nas. Za vse, kar je ljudi od nas odbijalo. Za vse, s čimer smo ljudem naložili breme, ki ga sami nosimo. Jaz vas prosim odpuščanja, tudi preko teh besed sem bil kdaj zaprt. Prosimo odpuščanja, potem pa še sami začnimo odpuščati, poslušajmo se in pogovarjajmo, dajmo prostor človeku v svojem življenju. Pustimo, da nas Sveti Duh po njem zaniha. Da bomo postali živi, sveži, svetli in veseli ljudje, ki ne znajo drugega kakor le vršati, tako, kakor piha vanje Duh.
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več