Veter


… je dihnil vanje … (Jn 20,22)

Rad gledam kostanj pred našo hišo. Kot svoboden človek je. Vanj piha veter in on se mu prepušča. Ko ne piha, je miren. Ko piha rahlo, postane živ in utripa s svojimi listi, pleše, se vrti v veselju in razigranosti. Ko piha močneje, postane med njegovimi vejami bolj zračno, vetru pusti, da mu odnese pajčevine in zatohlost. Ko vanj piha vihar, takrat z njegovih vej odnese vse, kar ga teži k tlom, kar ga obremenjuje. In postane še bolj svoboden in prost vsega, kar ne spada nanj.

Sveti Duh je kot veter. Kdaj kot sapica, kdaj kot vihar. Vedno pa poslan za to, da daje človeku tistega, kar najbolj potrebuje. Živost, svežino, vedrino, opomin, zalet in pogum, veselje, predvsem pa svobodo. Človeka osvobaja vsega, kar ne spada v njegovo življenje, kar ga usužnjuje, najbolj pa strahov, zaprtosti in zatohlosti, jamranja in utrujenosti.

Sveti Duh pride. Nekako pride. Najde špranjo. Ali preko ljudi ali preko dogodkov ali preko katerikolih drugih znamenj v našem življenju. Sveti Duh pride, pride in govori. Piha v nas. In piha tako dolgo, dokler naše listje ne zaniha. Dokler se nekaj ne zgane v nas. Dokler ga ne opazimo, dokler mu ne prisluhnemo, kaj nam govori, kaj bi nam rad povedal. In takrat postanemo živi. Da, živi postanemo takrat, kadar se prepustimo temu tihemu glasku ljubezni, ki nas nagovarja, naj splezamo čez mnenje drugih ljudi, čez naše strahove, čez naše predsodke, čez slabe stvari, ki so nam jih naredili drugi ljudje, in pustimo ljubezni prosto pot. Da zaživimo svobodno. Zase in za druge.

Sveti Duh naredi človeka živega. Ga prezrači. Naredi ga za svetlo osebo.

Vsi smo kdaj zatohli in zadrti, vsi kdaj rinemo po svoje, vsi kdaj vztrajamo pri človeških principih in ne popustimo. Vsi smo kdaj zaprta Cerkev brez posluha in občutljivosti. Vsi delamo napake.

A Sveti Duh diha in prihaja. Odprimo mu okna na stežaj. Najprej tako, da prosimo odpuščanja za vse trdo in grenko, kar je prišlo iz nas. Za vse, kar je ljudi od nas odbijalo. Za vse, s čimer smo ljudem naložili breme, ki ga sami nosimo. Jaz vas prosim odpuščanja, tudi preko teh besed sem bil kdaj zaprt. Prosimo odpuščanja, potem pa še sami začnimo odpuščati, poslušajmo se in pogovarjajmo, dajmo prostor človeku v svojem življenju. Pustimo, da nas Sveti Duh po njem zaniha. Da bomo postali živi, sveži, svetli in veseli ljudje, ki ne znajo drugega kakor le vršati, tako, kakor piha vanje Duh.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več