Seme pa pada in pada ...

V. Van Gogh, Sejalec, 1888

Ena najlepših stvari je žitno polje, ki valovi v poletnem vetru.

Lepo ga je gledati. A da ni bilo vedno tako lepo, ve le malokdo. Malokdo ve, kolikokrat se je kdo na njem trudil brez uspeha, malodane brez smisla, kolikokrat ga je kdo preklel, odvrgel seme in motiko in obupal nad njim, pa vseeno spet sejal in sejal, zaradi katerega koli razloga že, dokler vendarle po dolgih poskusih ni pognalo in obrodilo.

Nihče ne ve, da je žito, ki je zraslo, zraslo iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli. Iz tistih semen, ki so bila zaman. Ampak tudi – ali predvsem zaradi tistih – danes rase žito.

Kar sem jaz zdaj, ne bi bil, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli vame, tistih, ki so mi odpuščali napake in neuspehe, celo mojo malomarnost in brezbrižnost, in so mi ponujali vedno nove priložnosti, ki so poskušali in poskušali vedno znova; tistih, ki so sejali vame, četudi so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali.

Skoznje sem spoznal Sejalca. Potrpežljivega in nespametnega Boga, ki seje in seje in ne preneha sejati nikdar. Boga, ki dobro ve, da bo njegovo seme, da bo njegova ljubezen letela tudi na pot, na kamenje in pod trnje, ne samo v dobro zemljo. Pa vseeno še vedno seje. Bog se ne naveliča. Nikoli se ne naveliča. On seje. Kajti človek rabi čas. Veliko časa. In veliko semen. Veliko poskusov. Veliko priložnosti. Veliko padcev, da zrase, da požene korenine in nekoč obrodi svoj sad.

Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo drugo priložnost. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa rase zelo počasi.