Mir je sad vznemirjenja

Da po vseh pozivih k enotnosti in spravi, ki jih tako krvavo potrebuje naša družba, da ob večni delitvi na »naše« in »vaše«, da v obdobju izrazite polarizacije še pri evangeliju poslušamo o razdeljenosti, je milo rečeno škandalozno. Četudi je treba reči, da je to vendarle nekaj realnega. Saj vendar tistega, ki živi po evangeliju, res nihče ne hvali, nasprotovanja vzbuja v svoji okolici, res se tisti, ki hoče živeti po Jezusovih besedah, nujno zaplete v konflikt, evangelij je pač zahteven in očitno obračunava z vsem, za kar navdušuje svet. Vendar moramo kljub vsemu priznati, da od Boga ljubezni preprosto pričakujemo pot k miru, ne pa razdeljenosti. Zakaj torej »knez miru« prinaša razdeljenost? 

Kar vleče k spravi 

Preprosto zato, ker mir – čeprav se nam na prvi pogled zdi tako – sploh ni odsotnost konfliktov. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo,« (Lk 12,49) da se nekaj vžge med ljudmi, pravi Jezus, in ta ogenj je debata. Torej se mir ne poraja v tišini, v odsotnosti zamer in v pozabi težav, temveč je mogoč samo v neprenehnem iskanju resnice, ta pa se ne poraja v samoti, marveč v napornem soočanju stališč, v boju, bi rekel, ki nikdar ni samo boj z drugim, temveč najprej in predvsem boj s samim sabo, z včerajšnjim »jazom«, ki mora izginiti. Kristjan zato ni zasebnik s potuhnjenimi stališči, tudi ne nekdo, ki ima svoje mnenje za zabetonirano dogmo, kristjan je nekdo, ki hoče, da med ljudmi vedno zmaguje »prav«. Tega pa ni, dokler sta »moj« in »tvoj« prav ločena, kjer ni soočenja različnih pogledov na iste stvari. 

To je tisto paradoksalno v vsem skupaj: kar je razdeljeno, znotraj njih načeloma vleče ljudi skupaj, saj čutite, kako veliko ljudi bi rado miru, želimo si ga, ljudje smo lahko samo za kratko jezni, samo za kratko užaljeno umaknjeni drug od drugega, dolgo tega preprosto ne zdržimo, in če je nekaj, kar med nas prinaša razdeljenost, ljudje čutimo, da se moramo pogovoriti, se spraviti, se pomiriti. 

Debatirati 

Točno tega želi Jezus. Zato prinaša »razdeljenost«, vznemirjenje, konflikt. Debato hoče, celo prepir med nami, iz njega se namreč šele rojeva pravi mir med ljudmi, ne v navidezni tišini, v kateri ljudje stiskamo zobe drug naproti drugemu, temveč v odločitvi za to, kar je prav – in ne za to, kar je lažje. 

Najboljša stvar pri evangeliju je namreč ravno v tem, da ne vemo natančno, kaj je prav in kaj ne, evangelij ni recept za kolač, delaj tako in gotovo uspe, Božja beseda je menda kar nalašč tako široka, da je nujno potrebna debatiranja, iskanja med različnimi pogledi. Nekje vmes med nama je namreč Božja beseda, kdor stopi bližje drugemu, jo bo našel.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto C)