Poslušanje, še enkrat

Pošteno povem, da mi, ko sem sestavljal tole pridigo, res ni šlo nič od rok. Mučil sem se, da bi vam ob evangeliju povedal nekaj dobrega, nekaj tehtnega in pomembnega za vaše življenje. Po mnogih poskusih, ko mi je bilo vsega zadosti, pa me je prešinilo. Hotel sem nekaj povedati, hotel sem vas tako kot Janez Krstnik s svojimi besedami spreobrniti. A tega se z besedami ne da. Niso besede stvar pridige, še manj spreobrnjenja. Ker niso besede smisel krščanstva, niso besede smisel tega, da smo zdaj tu. Stvar pridige in krščanstva je poslušanje. Poslušanje, kaj govori »glas vpijočega v puščavi«.

In to ste zame vi. In to sem zase jaz. In svet, ki se suče okoli mene. Najstniška nemirnost in iskanje in predrznost, žeja slovenskega človeka po svobodi, po dobroti in pravičnosti, jamranje in stiske, bolečine, tema in strah in negotovost in še veliko drugega.

Jeannie L Paske

Ampak poslušanje vsega tega je težko. Predvsem zato, ker se ob njem v meni naseli krut občutek nemoči, ki ga tako zelo ne maram. Ne vem, kaj bi storil. Zato začnem govoriti. Mislim, da bom s tem rešil stvari, da bom pomagal, da bom nekaj spremenil. Pa se s tem samo prikrajšam za tišino, ki bi jo potreboval, da bi prav preko vseh teh glasov v sebi in v svetu zaslišal tisti »glas«. Glas, ki mi nekaj sporoča. Nekaj pomembnega. Da je namreč prav moja nemoč prostor, da Bog pride v moje življenje in življenje drugih. Ker začnemo ljubiti šele tedaj, ko smo nemočni. Ko samo poslušamo. Ker smo takrat človeku zares blizu. Ker takrat ni ne hriba ne doline, ni močnejšega in šibkejšega, ni nekoga, ki potrebuje pomoč in nekoga, ki pomaga. Samo midva, enaka.

Ali kot bi rekla mati Terezija: »V začetku sem mislila, da moram spreobračati, potem pa sem se naučila, da je moja naloga ljubiti. Ljubezen pa spreobrača, kadar hoče.« Ljubezen vstopa v svet po svojih poteh. Mi ji moramo samo pripraviti prostor. Kajti prostor učlovečenja Boga sem jaz. Ko poslušam. Ko sem nemočen.

Pridi, Gospod Jezus.