Veselje

Dolgo časa sem se ukvarjal s tem, kako pravzaprav priti do pravega veselja. Da, do tistega pravega veselja, ki ga ne moreta ne čas ne kraj, ne zlo in ne preizkušnje, ki se zaganjajo ob človekovo srce. Dolgo časa. Pa je bilo vse tako preprosto. A recepta nisem našel, ker zanj ni nobenega recepta, ne tehnike, niti lastnosti, ki bi ga omogočala. Kajti resničnega veselja ne prinaša nič človeškega. Resnično veselje nosi človek, ki ima pod svojim srcem Boga. Kot Marija.

Samo to. Ne človek brez skrbi, ne človek brez problemov in težav, niti ne človek brez napak. Človek, ki ima Boga. Človek, ki mu je na stežaj ponudil srce in življenje, ker mu zaupa. Ker je prepričan, da je Bog največ, kar lahko ima, in največ, kar lahko izgubi.

Do tega spoznanja nas vodi božična zgodba, ki je tudi zgodba našega časa. Kruta, težka zgodba, ker je to zgodba človeštva, ki se je izgubilo. A to je zgodba s srečnim koncem, ker se konča s prihodom nekoga, ki nas ljubi do smrti. Verjamete vanjo? Čutite veselje? Potem ste že odprli vrata. Če ne, pa jih dajte. Pred njimi je Bog in vas prosi za dom. Za vaš dom.

(pridiga samemu sebi v bolniški postelji)