Čas čakanja, čas zorenja

Razmislek o položaju našega sveta

Na moji pisalni mizi, tik pod novomašnim križem, prebiva moja majhna rdeča vrtnica. Posebno mesto ima. Ker ima posebno mesto v mojem srcu. Sicer ga imajo vse vrtnice, a ta še posebno. Ker sem jo dobil ob posebni priložnosti od posebne osebe.

Majhna, pritlikava vrtnica je. Z majhnimi lističi, z majhnim, vedno ranljivim stebelcem, s krhkim telescem. Vsaka prevelika suša ji pobere moči. In stežka in počasi se spet postavi na noge. A kljub vsemu so njeni majhni in nežni škrlatni cvetovi nekaj posebnega. Celo sobo spremenijo. Razsvetljujejo mi pogled izza računalnika. V srcu se mi nekaj zgane, ko jo vidim cveteti.

Malo sem v skrbeh, ker že nekaj časa ni cvetela. Pravzaprav že celo leto ne. Ni v njeni navadi, da je tako. Pogledujem pod njene liste, ali bi opazil kakšen popek, se razveselil njenega napredka in rasti, pa ni ničesar. Samo listje, ki čaka. In jaz, ki delam isto. Čakam. Zalivam in čakam.

Zdi se mi, da se danes soočamo z ravno takšnim časom, kot ga preživljam s svojo vrtnico. Časom niča, v katerem je jasno le to, da ni nič jasno. Ni sadov dela. Ni cvetov. Zdi se, da vse ugaša. Da je vse le listje, brez cveta, marsikje celo brez popkov, brez znamenj upanja na premik na bolje. Nevaren čas je to, čas čakanja. Čas noči duha, ko ne veš prav točno, v kaj ali koga še verjameš. Ko ni nobenega znamenja, nobenega indica, kam in kako naprej.

Ljudje na tak čas ponavadi reagiramo v dveh smereh. Lahko tako, da odstopimo, odnehamo, se v obupu umaknemo ali morda celo zbežimo v kak drugi, navadno virtualni svet. Lahko pa tako, da postanemo panično aktivni. Da torej na vsak način poskušamo nekaj narediti. Poiskati rešitve, ne da bi vedeli, kaj pravzaprav želimo rešiti, ubiramo poti, ne da bi vedeli, kam želimo priti, delati, čeprav ne vemo, kaj. Tako tratimo svoje moči za vedno nova razočaranja.

Morda se bo slišalo čudno, a najboljša možnost tega našega časa je vsaj nekaj časa čakati. Seveda je to najtežji, a sestavni del človekovega življenja, ki se mu ni mogoče izogniti. Čakati, da zrnje, ki si ga posejal, vzklije. Čakati, da gre toča mimo. Čakati, da otroci zrasejo. Čakati, da se vrnejo na pravo pot. Čakati, da se konča noč in pokaže svit in najdemo vzhod.

Nimamo česa storiti. Samo čakati. Pa to čakanje ni obupano čakanje, niti ne pasivno čakanje. Je čakanje, ki si vzame čas, da gleda in opazi, česar doslej nismo videli. Čakanje, ki posluša in sliši, kaj mu pripoveduje človek. Čakanje, ki pove, česa res potrebuješ in česa sploh ne. Čakanje, ki te osvobaja, ko ti dopoveduje, da res ni vse odvisno od tebe in od tega, kako nekaj narediš, ampak da si, kjer moraš biti, in da si tam zvest.

Čakanje je plodovita stvar. V njem ugotoviš, da vrtnica lahko cveti na milijone načinov. Da enako raznoliko rase in cveti človek. Da se enako tiho in nezavedno odkrivajo vedno novi in novi popki sveta, v katerem živiš. Če se ustaviš in čakaš, gotovo enkrat pride kdo mimo. Srečanje, to je ključna stvar našega čakanja. Srečanje, ki bo pokazalo pot. A najprej je treba čakati. Da ga bom videl. Da ga bom prepoznal. Ker se prava sprememba sveta začne znotraj mene. Ko dozorim za srečanje. Srečanje z Bogom v svojem času. Z njim bo konec čakanja.


Objavljeno v prilogi Bodi človek v Novem glasu.