Veliko bolj kot kdajkoli poprej nam je danes potrebna tišina. Ne toliko zato, da bi se v njej odpočili, ampak da bi se v njej spet naučili poslušati. Poslušati sebe, poslušati človeka, poslušati Boga.
Morda nam ni jasno, zakaj, a sodobni človek nima več stika s seboj, ne pozna se več, ne ceni se in ne spoštuje. Niti ne najde stika z drugimi ljudmi, njegovi odnosi so hitro lomljivi in polni nesporazumov. Ker preveč govori, premalo pa posluša. In od mnogih besed ogluši. Predvsem od besed, ki sodijo.
Jezus pozna zdravilo. Brez besed odpelje gluhega človeka na samo, v tišino. Pa ne v tišino, v kakršni je gluhonemi živel dotlej, ne v tišino izobčenosti, osamljenosti, praznine, izgubljenosti, ne v tišino, ki boli, temveč v sveto, polno tišino. Tišino, polno človeka in Boga. To je bila tišina bližine, tišina poslušanja.
Jezus ga je torej odpeljal na samo, v tišino, kjer sta bila drug pred drugim, kjer sta začela drug drugega poslušati. In ko je ta mož prišel v pravo tišino, ko se je umaknil v tišino z Bogom in opazil, da je nekdo, ki ga posluša v njegovi stiski, je začel tudi sam poslušati. Ko pa je začel poslušati, je pričel spet pravilno govoriti, se pogovarjati z drugimi. Spet je stopil v stik s seboj, svetom in Bogom. Ozdravel od najhujše človekove bolezni – bolezni odtujenosti, bolezni nekomunikacije, s katero človek notranje umira.
To bolezen ozdravi samo tišina iz oči v oči pred Bogom.
Danes potrebujemo take polne tišine v naših srečanjih. Potrebujemo tišine bližine in poslušanja, ki se je naučimo pred Bogom. Potrebujemo je, ker smo prepolni hrupa tega sveta, da ne slišimo več ne sebe ne človeka ne Boga. Izgubljamo se v željah, ki nam jih ponareja svet, begamo v zaradi nesporazumov zlomljenih odnosih, doživljamo osamljenost in bolečino nerazumljenosti in nesprejetosti. Ker smo ostali brez take tišine, tišine bližine in poslušanja.
Zato je v naših odnosih to prva potreba in prva usluga. Zagotavljati tišino bližine in poslušanja in jo hkrati tudi iskati. To bo tisto, kar bo v nas in naše odnose spet pripeljalo Boga in njegovega miru.
Morda nam ni jasno, zakaj, a sodobni človek nima več stika s seboj, ne pozna se več, ne ceni se in ne spoštuje. Niti ne najde stika z drugimi ljudmi, njegovi odnosi so hitro lomljivi in polni nesporazumov. Ker preveč govori, premalo pa posluša. In od mnogih besed ogluši. Predvsem od besed, ki sodijo.
Jezus pozna zdravilo. Brez besed odpelje gluhega človeka na samo, v tišino. Pa ne v tišino, v kakršni je gluhonemi živel dotlej, ne v tišino izobčenosti, osamljenosti, praznine, izgubljenosti, ne v tišino, ki boli, temveč v sveto, polno tišino. Tišino, polno človeka in Boga. To je bila tišina bližine, tišina poslušanja.
Jezus ga je torej odpeljal na samo, v tišino, kjer sta bila drug pred drugim, kjer sta začela drug drugega poslušati. In ko je ta mož prišel v pravo tišino, ko se je umaknil v tišino z Bogom in opazil, da je nekdo, ki ga posluša v njegovi stiski, je začel tudi sam poslušati. Ko pa je začel poslušati, je pričel spet pravilno govoriti, se pogovarjati z drugimi. Spet je stopil v stik s seboj, svetom in Bogom. Ozdravel od najhujše človekove bolezni – bolezni odtujenosti, bolezni nekomunikacije, s katero človek notranje umira.
To bolezen ozdravi samo tišina iz oči v oči pred Bogom.
Danes potrebujemo take polne tišine v naših srečanjih. Potrebujemo tišine bližine in poslušanja, ki se je naučimo pred Bogom. Potrebujemo je, ker smo prepolni hrupa tega sveta, da ne slišimo več ne sebe ne človeka ne Boga. Izgubljamo se v željah, ki nam jih ponareja svet, begamo v zaradi nesporazumov zlomljenih odnosih, doživljamo osamljenost in bolečino nerazumljenosti in nesprejetosti. Ker smo ostali brez take tišine, tišine bližine in poslušanja.
Zato je v naših odnosih to prva potreba in prva usluga. Zagotavljati tišino bližine in poslušanja in jo hkrati tudi iskati. To bo tisto, kar bo v nas in naše odnose spet pripeljalo Boga in njegovega miru.
 |
| Marc Chagall: Samota |
Komentarji
Objavite komentar