Jugoslavija, moja dežela

Goran Vojnović: JUGOSLAVIJA, MOJA DEŽELA

Ljudje si zlahka ustvarimo predsodke. Res zlahka. Dokaz za to je pri meni recimo Goran Vojnović, pa ne zaradi svoje izvorne narodnosti, temveč zaradi njegovega pretirano nagrajenega dela Čefurji raus! Morda sem si prav zato zadal, da si preberem še kakšno njegovo knjigo, tako najprej premagam sebe in svoje principe, potem pa morda še kaj od tega celo dobim.

Instinkt me ni izdal. Gre za kvalitetno delo. Predvsem kvalitetno v temah, ki jih podaja. Kdo je vojni zločinec in zakaj kdo to pravzaprav postane, kaj je bila Jugoslavija v resnici in kako so na njen razpad gledali različni narodi, kaj je njen razpad pravzaprav pomenil za celo množico ljudi, kaj je krivda in kaj tragedija in zakaj se je vse skupaj razpletlo tako, kot se je. Zanimive teme, posebno zame, ki sem razpad Jugoslavije gledal kot otrok in se mi je s temi razmišljanji odprl povsem drugačen pogled na vse skupaj.

Zgodba se začne, ko glavni junak Vladan Borojević preko Googla presenečeno odkrije, da njegov oče, sicer oficir JLA, ni mrtev, kot mu je to že davno povedala mama, ampak da gre za vojnega zločinca, ki ga išče haaško sodišče. Vladan se odpravi na pot po Jugoslaviji, vzporedno s kraji in osebami, ki jih srečuje, pa spremljamo pot njegovega neidiličnega otroštva do današnjih dni. Preko razpadanja Jugoslavije pravzaprav spremljamo propad njegove družine, ki je Jugoslavija v malem: oče Srb, mama Slovenka, on pa Hrvat. Skozi dogajanje se nizajo različne teme in pogledi, predvsem o tujosti, ki jo Vladan doživlja v svetu, v katerem živi: kot priseljenec, kot osamljenec, kot drugačnež in nenazadnje tudi kot neke vrste sirota.

Osebno me sicer moti množina srbohrvaških kletvic, ki prihaja iz ust njegovih jugoslovanskih sogovornikov, a sem to dejstvo pač poskušal razumeti, da gre za pričaranje pristnega okolja. Drugače pa gre za dobro knjigo, vredno branja.