Sveti
Mnogo ljudi današnji praznik povezuje s smrtjo. A to je drugačen praznik. Je praznik živih ljudi, ljudi, polnih življenja in ne smrti. Ljudi, odpornih na smrt in kar je še njenega na tem svetu. Ljudi, ki so postali ljudje. Praznik svetnikov.
In to je na nek način tudi praznik vseh nas – praznik nas, kakršni šele bomo. Oziroma kakršni si želimo biti. Ker je v nas globoka želja po tem, da bi bili sveti. A da se ne bomo narobe razumeli – ne po tem, da bi bili popolni, ampak da bi bili sveti.
Če nas namreč kaj odvrača od tega, da bi bili sveti, potem je ponavadi to tisti znani občutek, da nimamo šans. Da nam gre vse narobe ali da nimamo primernih kvalitet ali da preprosto niti ne želimo biti neki čudaki z drugega planeta, ki ne spadajo v ta svet. A to se nam dogaja predvsem zato, ker imamo o svetnikih napačne podobe. Svetniki niso bili nič drugačni ljudje, kot smo mi. Živeli so v podobnih časih kot mi, imeli so podobne težave in postavljeni so bili pred podobne odločitve kot mi. Pa ne samo to. Niso imeli nikakršne posebne sposobnosti za svetnika, niso živeli oddaljeni od težav in problemov sveta, niti niso bili brez grehov in napak. Celo nasprotno, znano je, da jih je veliko od njih v življenju storilo tudi nekaj zelo težkega. Pa so vendar svetniki. Zakaj?
Bl. Mati Terezija je nekoč, ko so jo vprašali, kako se počuti, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba.« Tako lažje razumemo, da svetniki niso supermeni, ampak čisto navadni ljudje vseh narodov in časov, ki so v svojem življenju oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi, da so torej pustili Bogu stopiti v svoje življenje. Po osmerih poteh, ki jih Jezus imenuje blagri. In to ne zato, ker bi si želeli biti svetniki, ampak ker so svetost globoko potrebovali. Ker drugače niso mogli živeti.
In ne mislimo, da je z nami kaj drugače. V svetosti je naša sreča in mir. Nebesa. Gospod.
*
In to je na nek način tudi praznik vseh nas – praznik nas, kakršni šele bomo. Oziroma kakršni si želimo biti. Ker je v nas globoka želja po tem, da bi bili sveti. A da se ne bomo narobe razumeli – ne po tem, da bi bili popolni, ampak da bi bili sveti.
Če nas namreč kaj odvrača od tega, da bi bili sveti, potem je ponavadi to tisti znani občutek, da nimamo šans. Da nam gre vse narobe ali da nimamo primernih kvalitet ali da preprosto niti ne želimo biti neki čudaki z drugega planeta, ki ne spadajo v ta svet. A to se nam dogaja predvsem zato, ker imamo o svetnikih napačne podobe. Svetniki niso bili nič drugačni ljudje, kot smo mi. Živeli so v podobnih časih kot mi, imeli so podobne težave in postavljeni so bili pred podobne odločitve kot mi. Pa ne samo to. Niso imeli nikakršne posebne sposobnosti za svetnika, niso živeli oddaljeni od težav in problemov sveta, niti niso bili brez grehov in napak. Celo nasprotno, znano je, da jih je veliko od njih v življenju storilo tudi nekaj zelo težkega. Pa so vendar svetniki. Zakaj?
Bl. Mati Terezija je nekoč, ko so jo vprašali, kako se počuti, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba.« Tako lažje razumemo, da svetniki niso supermeni, ampak čisto navadni ljudje vseh narodov in časov, ki so v svojem življenju oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi, da so torej pustili Bogu stopiti v svoje življenje. Po osmerih poteh, ki jih Jezus imenuje blagri. In to ne zato, ker bi si želeli biti svetniki, ampak ker so svetost globoko potrebovali. Ker drugače niso mogli živeti.
In ne mislimo, da je z nami kaj drugače. V svetosti je naša sreča in mir. Nebesa. Gospod.
*
Komentarji
Objavite komentar