Ko je nič vreden
Gotovo poznate občutek, ko ste popolnoma nemočni. Sam se tako počutim predvsem takrat, ko bi rad pomagal ljudem, ki so okoli mene, ko bi jim rad rekel kako besedo vzpodbude ali tolažbe, ko bi naredil vse, da bi jim narisal vsaj medel nasmeh na obraz, ko bi se zanje razpolovil, če bi bilo mogoče, pa ne morem narediti nič. Ne morem jim dati tistega, kar bi potrebovali. Samo tam sem. Ne morem pomagati. In vse, kar imam, je samo boleča in poražena prisotnost, nemočna in težka tišina.
To je občutek uboge vdove pred kupi zlata s samo dvema ničvrednima novčičema. Občutek uboge vdove, ki je v zakladnico, ki je v bogastvo sveta prispevala največ od vseh.
In sami ste videli in slišali, da je to pomemben občutek, ki pomaga razumeti življenje, pomaga razumeti ljubezen. Da pomeni ljubezen bolj biti poražen in nemočen, kot biti bogat. In da res iz srca dajemo, da je ljubezen velika šele tedaj, ko dajemo, pa čeprav nimamo nič.
Ta naša nemoč je namreč pogoj, da bo po naši ljubezni delal Bog in ne mi. In da bo ljubezen res dar, ne pa dokazovanje ali hvalisanje pred samim sabo.
Zato je tako dragocena in bogata tista težka tišina nemoči, zato so tako veliki trenutki, ki jih iztrgamo hitenju, da jih posvetimo ljudem, ki nas potrebujejo, zato so tako zelo močna dejanja, ki jih naredimo, ko smo povsem iztrošeni in nerabni, zato je tako veliko narediti zelo malo. Ker smo takrat najbolj revni, ker smo takrat najbolj prazni, ker smo takrat najbolj sposobni ponuditi Bogu, da napolni naša suha in prazna vedra, ki jih dajemo žejnim, s svojo svežo studenčnico. Ker takrat res dajemo, kot je vedno potrebno dajati: rad, takoj in veliko. In dajati tako, da se ti to v življenju pozna. Da dobrota v tebi vedno ustvari neke vrste bolečino, ki je bolečina odpovedi in hkrati bolečina popolne prepustitve Bogu.
Ker bo Bog tako napolnil mesto tiste stvari, ki si se ji odpovedal, s samim seboj. Kajti če Bog zahteva od nas, da dajemo, zahteva to samo zato, da bomo po tem prejeli veliko več, kot smo podarili.
*
To je občutek uboge vdove pred kupi zlata s samo dvema ničvrednima novčičema. Občutek uboge vdove, ki je v zakladnico, ki je v bogastvo sveta prispevala največ od vseh.
In sami ste videli in slišali, da je to pomemben občutek, ki pomaga razumeti življenje, pomaga razumeti ljubezen. Da pomeni ljubezen bolj biti poražen in nemočen, kot biti bogat. In da res iz srca dajemo, da je ljubezen velika šele tedaj, ko dajemo, pa čeprav nimamo nič.
Ta naša nemoč je namreč pogoj, da bo po naši ljubezni delal Bog in ne mi. In da bo ljubezen res dar, ne pa dokazovanje ali hvalisanje pred samim sabo.
Zato je tako dragocena in bogata tista težka tišina nemoči, zato so tako veliki trenutki, ki jih iztrgamo hitenju, da jih posvetimo ljudem, ki nas potrebujejo, zato so tako zelo močna dejanja, ki jih naredimo, ko smo povsem iztrošeni in nerabni, zato je tako veliko narediti zelo malo. Ker smo takrat najbolj revni, ker smo takrat najbolj prazni, ker smo takrat najbolj sposobni ponuditi Bogu, da napolni naša suha in prazna vedra, ki jih dajemo žejnim, s svojo svežo studenčnico. Ker takrat res dajemo, kot je vedno potrebno dajati: rad, takoj in veliko. In dajati tako, da se ti to v življenju pozna. Da dobrota v tebi vedno ustvari neke vrste bolečino, ki je bolečina odpovedi in hkrati bolečina popolne prepustitve Bogu.
Ker bo Bog tako napolnil mesto tiste stvari, ki si se ji odpovedal, s samim seboj. Kajti če Bog zahteva od nas, da dajemo, zahteva to samo zato, da bomo po tem prejeli veliko več, kot smo podarili.
*
 |
| foto: desktopwallpaperz.com |
Komentarji
Objavite komentar