Abeceda človekovih notranjih oči

Ko sem zaprl zadnjo stran Azbuke za neposlušne makedonskega pisatelja Venka Andonovskega, pravzaprav nisem vedel, kaj naj si mislim. Zgodba vleče presenetljive vzporednice s svetopisemsko, da, morda celo z evangeljsko. Ob vsem tem nastaja v glavi nekaj, kar je moralo nastajati v glavi svetega Cirila in Metoda, preden sta se odpravila na svojo misijo med naše dede, preden sta naredila pot tudi mojemu in pisateljevem komuniciranju.
Zgodba postavi svoje dogajanje v samostanu, kjer prav res prepisujejo knjige za sveta brata. A s seboj pelje še veliko več. Preko boja med dobrim in zlim (kjer pisatelj nekoliko zaide celo na maniheizem, predvsem s podobami bika) se v ozadju, a vendarle v ospredju odvija razmišljanje, za kaj pravzaprav gre pri besedah in črkah. In ne samo pri črkah ... Pisanje je samo metafora za življenje oziroma za živetje. Zato daje toliko misliti ...

Nič, kar je hitro, ni resnično, kajti nič ni hitrejše od časa in nič počasnejše od hitrega ni, kajti v hitrosti se dela napake. In ne boj se, ko pišeš, ampak pusti duši, da se ti spusti v prste; potem boš videl prave oblike stvari, kajti prave črke so slike in tako je bilo od vekomaj.

In ne samo to. Tudi tematike Malega princa se dotakne, ki je pravzaprav tudi tematika Janezovega evangelija in tematika vsakega človeka, ki ima okno in gleda skozenj ...

Prišel je, a ni prišel, kajti potlej se je pokazalo, da je pravzaprav ves čas bil z nami, mi pa ga nismo videli, mi pa ga nismo prepoznali, kajti človeške oči vidijo le nepomembno, pomembnega pa ne; gledajo od zunaj, notri pa ne vidijo.

Tisto, kar je nemogoče, je treba narediti, ne pa tistega, kar je mogoče; tisto, kar je nevidno, je treba videti, ne pa tistega, kar je vidno; tisto, kar nima imena, je treba krstiti, ne pa krščenega prekrstiti.

Največ človek pridobi ob kratkih razmišljanjih in mislih, ki jih prinaša knjiga s seboj in jih povsem nevidno in tiho položi v človekovo srce. In prav to je to, kar mi daje moč in obveznost, da pred to knjigo vstanem in ji zaploskam.
Vredno branja.