Dati stvarem pravo ime

Vsako sveto mašo pričnemo na enak način, s ponižnim priznanjem, da smo grešniki. Z resnico torej, z nedvoumno resničnostjo, ki stvari pravilno definira, ki postavi stvari na pravo mesto, ki poimenuje stvari s pravim imenom: Boga kot Boga, človeka kot človeka, dobro kot dobro in zlo kot zlo. »Učenec ni nad učiteljem.« (Lk 6,40) Zelo velika, pomembna reč je to. Stvari, kakršne so, je namreč potrebno vedno znova in ponovno definirati, da ne bi pozabili ali da ne bi podvomili v resnico, v pravilni ustroj stvari. 

Matematiki bi rekli, da je treba postaviti aksiom. In naš aksiom, torej nekaj, o čemer ne smemo in ne moremo debatirati, nekaj, v kar ne smemo podvomiti, je ta naša začetna pozicija pri maši. Torej, da smo grešniki. Nič ponižujočega ni v tem, samo o resnici govorimo, da se zavedamo, da torej ne moremo vsega, da nismo popolni in da nam tega pravzaprav sploh ni treba. Da smo lahko grešniki, ker smo pač ljudje, da je to za nas nekaj normalnega. Ker je biti to, kar nismo, za nas nekaj nevarnega. »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?« (Lk 6,39) Ker namreč popolnost prinaša breme, ki ga ne obvladamo, težo, ki je ne moremo nositi. 

In vendar kar naprej pademo v to skušnjavo. Hitro bi radi bili nekdo drug. Nekdo več. Nekdo boljši od drugih. To se torej zgodi takrat, kadar svoje stanje razumemo kot nekaj slabega. In začnemo z lažmi. Laž vedno prinese več moči, boljšo pozicijo v nasprotju z drugimi. In tako drug drugemu objavljamo popravljene slike s potovanj, da bi nam zavidali; nase vlečemo make-up, si barvamo lase, vbrizgavamo botoks, da bi pokazali, da smo kljub starosti videti mlajši; navzven kažemo, kako popolna, kako uspešna je naša družina, z avtomobili, ocenami, vikendom na deželi. In sebe napolnimo s tabletami, ko bi morali odležati bolezen. Stvari nismo pripravljeni poimenovati na pravi način, da se ne bi postavili v manj vredni položaj v nasprotju z drugimi, zato si ne rečemo, da smo stari ali bolni ali grešniki, ne, to je za nas nekaj žaljivega, nekaj politično nekorektnega. Težava je v tem, da zaradi istega vzroka recimo nihče noče prevzeti odgovornosti za svoje napake, za svoja slaba dejanja, da bi vsaj navzven ohranili lažni vtis o popolnosti, ki jo vsi tako zelo obožujemo in častimo. 

Toda zelo nevarno je biti nekdo, kar nisi. To se izjasni, ko se nekomu sesuje »idealni« svet, ko se pojavi cerkveni spolni škandal, ko se dva perfektna zakonca ločita, tedaj za trenutek uzremo globoko praznino, ki je za vsem tem svetom laži. Bolj kot se človek laže, težja je resničnost za njo, težje se je z njo soočiti, težje jo je živeti. A v nekem trenutku je to nujno, da pademo, takrat se stvari spet postavijo na pravo mesto, takrat spet stvari dobijo pravo ime. Takrat smo rešeni. Ker človek začne z zdravjem, ko si prizna, da je bolan. 

Zato je treba velikokrat stopiti pred lastno resnico in si povedati, da »smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja.« (Lk 6,44) Da je nekaj slabo, da je nekaj dobro. Da smo do sebe brutalno iskreni. Ker s tem, ko sami postanemo človek, tudi dobimo Boga. In nič prej.

(misel ob 8. navadni nedelji, leto C)