Kdor ne odneha


»Resnično ljubi le, kdor ne odneha.« (C. Zlobec) 

Ta napis krasi desko za rezanje, ki sta mi jo za spomin ob svoji poroki podarila prijatelja. Morda sta jo bolj kot za nas naredila zase, saj ta lep, globok napis v resnici povzema, za kaj gre pri zakonskem življenju, za vztrajnost, se pravi, za potrpežljivost, za nešteto majhnih, skorajda nevidnih korakov približevanja, ki jih človek napravi, ko bi raje obsedel in se ne bi premaknil. Za to gre pri ljubezni. 

V priliki o nerodovitni smokvi je tak denimo vinogradnik, ki prigovarja gospodarju, ki hodi nabirat smokve in jih ne najde. Velika stvar je biti tako zelo potrpežljiv, kot je Bog z nami, da torej verjameš v spremembo nekoga, tudi če je še ni, velika stvar, da »ne odnehaš«. Morda celo, da dopustiš, da je ta sprememba nekaj drugega, kot pričakuješ sam. 

In natančno to je tisto, kar od nas pričakuje tudi Bog. 

Osrednja beseda evangelija današnje nedelje je spreobrnjenje. To je podčrtano kot nekaj nujnega: »Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« (Lk 13,3) In čeprav to besedo največkrat povezujemo z nekim določenim dejanjem, bi jo morda morali predvsem z vztrajnostjo. Namreč s tistim trmastim nagibom, ki nas vsakič, ko se od tistega, kar nam je lepo, sveto in pomembno, oddaljimo, kot pekoč občutek v prsih pošlje nazaj. Da se vrnemo tja, od koder smo padli. In da to vztrajno ponavljamo, tudi če smo že stokrat padli, se že stokrat oddaljili. Kar je z vsakim padcem izjemno težko, ker nas namreč vsak korak proč na ves način prepričuje, da nima smisla, da se ne splača, da tega tako ali tako nismo sposobni. 

Vrednost spreobrnjenja je z vsakim vnovičnim povratkom večja. In je spreobrnjenje veliko bolj pristno. Zato se resnična sprememba človeka zgodi prav v tem, v vztrajnosti, v potrpežljivosti, če hočete, tako s samim sabo kot tudi z drugimi ljudmi. Namreč v tej nenehni dinamiki življenja, ki je vedno vnovično oddaljevanje in približevanje. Kakor ljubezen. Vedno vnovična odločitev. 

»Ljubi le, kdor ne odneha.« Kdor ne obupa nad sabo, ne nad svojimi bližnjimi.

(misel ob 3. postni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več