Čas milosti


»Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2) Prav današnji dan, tako nepriljubljen dan, dan »zapovedane lakote«, dan, ki je tako strašansko drugačen od ostalih prav zato, da se vsaj enkrat toliko zaustavim v svojem avtomatizmu, dan, ko pomislim, ali lahko naredim kaj, kar delam »vsak dan«. Dan, ko zaradi te globoke pozornosti pomislim, zakaj nekaj počnem. 

Zato je danes »čas milosti«. Zato je danes »dan rešitve«. Ker večino težkih in hudih stvari naredimo avtomatsko, ne da bi se zavedali, da gre za kaj slabega, ker so to pač stvari, ki se z naše perspektive zdijo čisto v redu, pa čeprav lahko koga ranijo. Danes pa se ob vsaki stvari ustavimo. Ne delamo avtomatsko. Pomislimo, ali kaj smemo delati, pomislimo, ali je prav, da počnemo, kar počnemo. Pomislimo, ali bi bilo bolje kaj narediti drugače. Zato je to tako milosten čas. Pomaga nam ozavestiti, kje smo. In predvsem, kje bi morali biti. 

Tako znotraj življenja, ki se nam zdi »čisto v redu«, zaslišimo klic Boga. »Zdaj govori Gospod: Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino!« (Jl 2,12) Klic Boga, naj se vrnemo k njemu, naj se vrnemo tako, da obžalujemo stanje, v katerem smo danes, preprosto zato, ker na način, ki ga živimo danes, ne moremo več dobro funkcionirati. Če smo danes zelo neavtomatski in ravno zato tudi zelo iskreni do sebe, torej nepopustljivi, če se resnično ustavimo, opazujemo, poslušamo svoje življenje in stvari, ki se dogajajo v njem, bomo ugotovili, da je v našem življenju veliko stvari zlomljenih, ranjenih, potrebnih pozornosti in ljubeče skrbi. Da veliko stvari potrebuje spremembo. 

Za to popravilo nam Jezus v postnem času (in tudi nasploh) ponuja tri učinkovita orodja. Prvo orodje je miloščina. Dobra dela, če povemo drugače, ki nam spet pomagajo videti bližnjega, ga torej opaziti, mu prisluhniti, ga postaviti v svoje obzorje odločanja. Drugo orodje je molitev, ta nam pomaga spet videti Boga, ga spet upoštevati in mu dati prostor med svojimi željami. Tretje orodje pa je post, se pravi odpoved, žrtev. Ta nam pomaga spet vzpostaviti pravi odnos do stvarstva, do dobrin, ki jih jemljem zase; da vzamem to, kar potrebujem, in ne, kar bi streglo mojemu udobju. 

Tako bo postni čas postal bolj zavestna pot dobrih izbir in odločitev, ki imajo en sam namen, doživeti tudi na svoji koži velikonočno spremembo, smisel, veselje, življenje.

(misel na pepelnico 2025)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več