Preskoči na glavno vsebino

Moj veliki brat

Morebiti se je začelo tako: ljudstvo je bilo nezadovoljno. Hotelo je imeti kaj več od življenja, recimo temu višji standard (početi kaj življenjsko nenujnega). Imenitniki so se domislili: naredimo areno, na sredo postavimo par ničvrednih (ali škodljivih) ljudi, spustimo mednje zveri in glejmo.

Publika je obnorela! Mlado in staro, profano in pobožno je drlo na ta milostni kraj in uživalo, nadvse uživalo. Ljudstvo je bilo spet srečno, oblast pa se je na prefinjen način znebila krščanske golazni, ki je podpihovala in vznemirjala ljudstvo brez možganov.

Tako so se rodili resničnostni šovi.

Nič novega torej. »Big brother«, pionir njihove vrste, je moderna arena z ljudmi in zvermi. Sprva se vse zdi kruto. Kdo bi spustil zveri med ljudi. Saj nikomur ne privoščimo mučenja. A s temi nesmiselnimi ugovori se mučimo le v začetku. Slaba vest pod pritiskom zanimivosti in užitka kaj kmalu potihne. Počasi se nam zdi zabavno gledati boj z zvermi. Postane nam ljubko, kako špricne kri iz aorte. Potem že čakamo, kdaj bodo pridušeno popokala rebra. Prav kmalu si že sami želimo zasaditi zobe v igralce. Nestrpni postajamo ... »Jaz bi jim pokazal, tej golazni ...«

To ni oddaljena stvar. Še malo resneje je postalo. Zdaj se javljajo prostovoljci, da bi jih spustili v areno. Tudi zveri ni več. Zdaj smo zveri gledalci, ki se naslajamo nad dogajanjem v areni. In obračamo palec, zdaj navzgor zdaj navzdol. Kdo si več upa? Kdo si upa prestopiti mejo spodobnosti in okusa? Kdo si upa s kom v posteljo? Kdaj bo kdo koga pretepel? Poglejte se v ogledalo, če so se vam med zanimivim dogajanjem v hiši Big brother podaljšali zobje.

Naši otroci so seveda z nami. Naj se imajo lepo. Naj se učijo. Morda pa jih bomo kdaj s ponosom gledali v areni in z navdušenjem pokazali: »Glejte, ta, ki si upa gol plesati po hiši, ta je pa naš!«

Ne vem, kdo se mi bolj smili. Izbiram med ljudmi, ki so v tisti najbolj opazovani hiši v Sloveniji, ker ravnajo z njimi slabše kot z živalmi (in ker si tega sami celo želijo), med nami, ki jih gledamo in med našimi otroki, ker rasejo v času brez mej (takih in drugačnih) ... In se ne morem odločiti ...

Oznake:

Komentarji

  1. jAKOB29. 4. 08, 13:03

    dobra primerjava. še kako resnična.
    in dokler bodo ljudje to gledali in prnašali dobičke, bodo take neumnosti obstajale.

    OdgovoriIzbriši
  2. Petra Merljak29. 4. 08, 23:10

    Dolgo sem iskala primerjavo za to črno komedijo, pa je nisem dobila. Tvoja me je prepričala - na žalost, bi rekla...

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)3. 5. 08, 16:45

    torej, želje današnje človeka so očitno iste kakor v tistem času - kruha in iger! dajmo jim torej nekaj, kar si želijo videti. vsi srečni, vsi zadovoljni? ne, hočejo vedno več. kakor so taki moralni razvrati uničili rimsko civilizacijo, se lahko zgodi tudi nam.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več