Zgodba o ljubezni
6. postna nedelja
Nekoč je živela mati, ki je zaradi kuge izgubila moža in otroke. Ostal ji je samo eden, njen ljubljeni sin. Da bi ga vzgojila, kakor je treba, je morala uboga žena dan in noč garati, da je lahko svojemu sinu kupila jabolka, rdeča, kakor so bili rdeči njegovi lasje. Fant je rasel in postal mladenič s polno glavo sanj. Toda začel se je družiti z ljudmi, ki so imeli dušo takšne barve kot noč in so čas preživeli z igranjem kart. Včasih je zmagal, še večkrat pa izgubil. Mati ga je na vedno čakala, da se je vrnil domov, tudi do zore. Nastavila mu je krožnik rdečih jabolk. In on jih je jedel in obljubil, da se bo spremenil.
Nekega dne je izgubil ves denar, tudi tistega, ki ga še ni imel in ga je zastavil. Svoj dolg je moral poplačati, sicer bi ga pajdaši pretepli do smrti. Tako je sredi noči ubežal in se usedel na zid z glavo med rokami. Takrat se je nekaj premaknilo. Bil je mož v plašču, črnem kot tema. Fant se ga je ustrašil, on pa mu je rekel: »Lahko ti pomagam.« »Kako pa?« mu je odvrnil fant. »Pridi jutri opolnoči na križišče s srcem tvoje matere in dal ti bom denar, ki ga potrebuješ.«
Bil je obupan. Tega ni mogel storiti svoji materi, ki je zanj toliko pretrpela, a vedel je, da ga sicer čaka smrt. In tako je naslednjo noč, medtem ko je mati spala, z nožem odprl njen prsni koš in ji vzel srce. Zavil ga je v cunjo in stekel proti križišču. Jezen je bil, ker je to storil. In ker materino srce v njegovih rokah ni nehalo utripati in je bilo tako podobno tistim rdečim jabolkom. Hitel je in v naglici spregledal luknjo na cesti, tako da je padel. Srce se je zakotalilo po cesti. In ko ga je hotel pobrati, je zaslišal tih, užaloščen in nežen glas: »Otrok moj, si se udaril?«
(po knjigi Alessandra d'Avenia, Kar ni pekel)
***
Čeprav se zdi drugače, pasijon gospoda Jezusa ni toliko zgodba o trpljenju, temveč veliko bolj zgodba o ljubezni. O resnični ljubezni, ki živi v našem življenju. Večja je, kakor smo mi. Sposobna je prenesti naše izdajstvo, našo zavrnitev, sposobna je trpeti samoto in nesmiselnost, sposobna je živeti sredi nas našemu sovraštvu navkljub. Sposobna je vse to premagati. Sposobna je ostati do konca in do dna. Sposobna nas je premagati v naši najhujši različici, kar je možno.
In da, takšna ljubezen je resnična. Takšna ljubezen obstaja. In obstaja znotraj našega življenja.
Večja je od nas. Zato ne bo odšla nikamor drugam kot tja, kamor gremo mi. In ko bomo mislili, da smo na povsem drugem koncu, da smo v njenem popolnem nasprotju, bo potiho razkrila svoj obraz. Takrat jo bomo spoznali. In takrat se bomo spremenili. Ker nas ljubezen ne spreminja z besedami, ampak s krvjo.
Nekoč je živela mati, ki je zaradi kuge izgubila moža in otroke. Ostal ji je samo eden, njen ljubljeni sin. Da bi ga vzgojila, kakor je treba, je morala uboga žena dan in noč garati, da je lahko svojemu sinu kupila jabolka, rdeča, kakor so bili rdeči njegovi lasje. Fant je rasel in postal mladenič s polno glavo sanj. Toda začel se je družiti z ljudmi, ki so imeli dušo takšne barve kot noč in so čas preživeli z igranjem kart. Včasih je zmagal, še večkrat pa izgubil. Mati ga je na vedno čakala, da se je vrnil domov, tudi do zore. Nastavila mu je krožnik rdečih jabolk. In on jih je jedel in obljubil, da se bo spremenil.
Nekega dne je izgubil ves denar, tudi tistega, ki ga še ni imel in ga je zastavil. Svoj dolg je moral poplačati, sicer bi ga pajdaši pretepli do smrti. Tako je sredi noči ubežal in se usedel na zid z glavo med rokami. Takrat se je nekaj premaknilo. Bil je mož v plašču, črnem kot tema. Fant se ga je ustrašil, on pa mu je rekel: »Lahko ti pomagam.« »Kako pa?« mu je odvrnil fant. »Pridi jutri opolnoči na križišče s srcem tvoje matere in dal ti bom denar, ki ga potrebuješ.«
Bil je obupan. Tega ni mogel storiti svoji materi, ki je zanj toliko pretrpela, a vedel je, da ga sicer čaka smrt. In tako je naslednjo noč, medtem ko je mati spala, z nožem odprl njen prsni koš in ji vzel srce. Zavil ga je v cunjo in stekel proti križišču. Jezen je bil, ker je to storil. In ker materino srce v njegovih rokah ni nehalo utripati in je bilo tako podobno tistim rdečim jabolkom. Hitel je in v naglici spregledal luknjo na cesti, tako da je padel. Srce se je zakotalilo po cesti. In ko ga je hotel pobrati, je zaslišal tih, užaloščen in nežen glas: »Otrok moj, si se udaril?«
(po knjigi Alessandra d'Avenia, Kar ni pekel)
***
Čeprav se zdi drugače, pasijon gospoda Jezusa ni toliko zgodba o trpljenju, temveč veliko bolj zgodba o ljubezni. O resnični ljubezni, ki živi v našem življenju. Večja je, kakor smo mi. Sposobna je prenesti naše izdajstvo, našo zavrnitev, sposobna je trpeti samoto in nesmiselnost, sposobna je živeti sredi nas našemu sovraštvu navkljub. Sposobna je vse to premagati. Sposobna je ostati do konca in do dna. Sposobna nas je premagati v naši najhujši različici, kar je možno.
In da, takšna ljubezen je resnična. Takšna ljubezen obstaja. In obstaja znotraj našega življenja.
Večja je od nas. Zato ne bo odšla nikamor drugam kot tja, kamor gremo mi. In ko bomo mislili, da smo na povsem drugem koncu, da smo v njenem popolnem nasprotju, bo potiho razkrila svoj obraz. Takrat jo bomo spoznali. In takrat se bomo spremenili. Ker nas ljubezen ne spreminja z besedami, ampak s krvjo.
Komentarji
Objavite komentar