»Želim postati najdebelejša ženska na svetu«
42- letna mati Donna Simpson si je zadala cilj, da v naslednjih dveh letih postane najdebeljša ženska na svetu. Danes tehta še "skromnih" 273 kilogramov, njen cilj pa je doseči težo 450 kilogramov.
Donna Simpson, mati iz ameriškega mesta New Jersey, že danes tehta polnih 273 kilogramov, njen namen pa je svojo težko kar podvojiti in tako postati najdebelejša ženska na svetu. 42-letna Donna želi svoj cilj doseči v naslednjih dveh letih, ko naj bi tehtala neverjetnih 450 kilogramov.
Sama zatrjuje, da je kljub odvečnim kilogramom povsem zdrava, za nakupovalne potrebe pa se je že prisiljena usesti na manjši motor. "Moja najljubša hrana je suši, vendar lahko sama pojem kar 70 velikih kosov. Rada imam tudi torte in vse sladke stvari, zlasti krofe" pojasnuje Donna.
Njena oblačila so XXXXXXXL številke, poje ogromno količino hitre hrane in se skuša premikati le v nujnih primerih. "Vem, da bom težko dosegla svoj cilj, saj zaradi tekanja za svojo hčero neprestano izgubljam kilograme," je Donna malce podvomila v svoj cilj. Že sedaj ima v lasti Guinnessov rekord kot najdebeljša mati, saj je ob rojstvu svoje hčerke leta 2007 tehtala 241 kilogramov. Ob tveganem porodu hčere Jacqueline je potrebovala pomoč kar 30. medicinskih sester.
Pri nameri jo podpira tudi njen partner Philippe. Da bi dosegla zastavljeno težo, mora dnevno zaužiti vsaj 12.000 kalorij, za primerjavo - priporočena dnevna vrednost za ženske znaša približno 2000 kalorij.
(vir: www.delo.si)
***
Cena slave je neizmerna. Če že ne morem biti v čem najboljši, sem lahko v čem najslabši. Da le pridem do slave, da bi me le poznali, da bi se le govorilo o meni, pa četudi slabo in grdo, pa čeprav se bi mi vsi smejali ... Da ni tako? Kdo ne pozna Damjana Murka? Kdo ne LaToye ali Arturja Šterna?
Zdi se, da smo postali gladiatorji v svojem lastnem Koloseju. Zavestno se razgaljamo, mečemo se zverem, naj nas raztrgajo in nas kot hijene raznesejo naokrog. Kaj imamo od tega? Verjetno samo zavest, da nas je vendar nekdo slišal. Da vendarle nismo sami. Da nas je vendarle kdo opazil in nismo nepomembni ničeti, ujeti v sivi tekoči trak vsakdanjika. Pogrešamo nekoga, ki bi mu razkrili naše rane, naša najgloblja brezna, kamor še nikoli ni stopila noga. Menda je to cena naraščajoče individualizacije, neizogibna in vse večja samota. Menda nas ta sili, da si razgaljamo prsi in iz njih mečemo bisere v blato.
Samota, strašna samota današnjega človeka. Samota, ki jo želi pretrgati gon po preživetju, tako močan, da začne zajedati sam vase. V želji, da bi notranje preživeli, se začnemo istočasno uničevati, se prodajati. Za kaj že? Da bi našli ljubezen? Da, čeprav ne vemo, da to iščemo in da bi bilo že dovolj ugledati majhno marjetico sredi širnega travnika. Malenkosti, da, na te smo pozabili.
Sama zatrjuje, da je kljub odvečnim kilogramom povsem zdrava, za nakupovalne potrebe pa se je že prisiljena usesti na manjši motor. "Moja najljubša hrana je suši, vendar lahko sama pojem kar 70 velikih kosov. Rada imam tudi torte in vse sladke stvari, zlasti krofe" pojasnuje Donna.
Njena oblačila so XXXXXXXL številke, poje ogromno količino hitre hrane in se skuša premikati le v nujnih primerih. "Vem, da bom težko dosegla svoj cilj, saj zaradi tekanja za svojo hčero neprestano izgubljam kilograme," je Donna malce podvomila v svoj cilj. Že sedaj ima v lasti Guinnessov rekord kot najdebeljša mati, saj je ob rojstvu svoje hčerke leta 2007 tehtala 241 kilogramov. Ob tveganem porodu hčere Jacqueline je potrebovala pomoč kar 30. medicinskih sester.
Pri nameri jo podpira tudi njen partner Philippe. Da bi dosegla zastavljeno težo, mora dnevno zaužiti vsaj 12.000 kalorij, za primerjavo - priporočena dnevna vrednost za ženske znaša približno 2000 kalorij.
(vir: www.delo.si)
***
Cena slave je neizmerna. Če že ne morem biti v čem najboljši, sem lahko v čem najslabši. Da le pridem do slave, da bi me le poznali, da bi se le govorilo o meni, pa četudi slabo in grdo, pa čeprav se bi mi vsi smejali ... Da ni tako? Kdo ne pozna Damjana Murka? Kdo ne LaToye ali Arturja Šterna?
Zdi se, da smo postali gladiatorji v svojem lastnem Koloseju. Zavestno se razgaljamo, mečemo se zverem, naj nas raztrgajo in nas kot hijene raznesejo naokrog. Kaj imamo od tega? Verjetno samo zavest, da nas je vendar nekdo slišal. Da vendarle nismo sami. Da nas je vendarle kdo opazil in nismo nepomembni ničeti, ujeti v sivi tekoči trak vsakdanjika. Pogrešamo nekoga, ki bi mu razkrili naše rane, naša najgloblja brezna, kamor še nikoli ni stopila noga. Menda je to cena naraščajoče individualizacije, neizogibna in vse večja samota. Menda nas ta sili, da si razgaljamo prsi in iz njih mečemo bisere v blato.
Samota, strašna samota današnjega človeka. Samota, ki jo želi pretrgati gon po preživetju, tako močan, da začne zajedati sam vase. V želji, da bi notranje preživeli, se začnemo istočasno uničevati, se prodajati. Za kaj že? Da bi našli ljubezen? Da, čeprav ne vemo, da to iščemo in da bi bilo že dovolj ugledati majhno marjetico sredi širnega travnika. Malenkosti, da, na te smo pozabili.
Hvala za to razmišljanje. Žal se bojim, da bo takih razmišljajočih ob tem 'Delovem' članku zelo malo... Se kar sklada z mojo objavo prejšnjega tedna o slavi in denarju, ki ljudi ženejo v resničnostne šove.
OdgovoriIzbrišiSe strinjam s tvojim razmišljanjem, Marko!
OdgovoriIzbrišiKakšen cilj je to: postati najdebelejša ženska???
Če popravimo: Biti vpisana 2x v knjigo rekordov in povrhu še gora novic in medijev, ki skakajo okoli mene.
Kako lahko trdi da je povsem zdrava, če še v trgovino ne more normalno!
No, res je, na malenkosti (tiste ki nam resnično prinašajo srečo) smo pozabili. Oz. na to nas spomnijo take novice =)
Žalostno...