Za mevže in tiste, ki mislijo, da to niso
Sodobni človek je postal mozaik raznoraznih zgodb. Zgodb, iz katerih naj bi se učil življenja. Zgodb s srečnim in zgodb z žalostnim koncem, ki naj bi mu dajale optimizem in ga sklatile na realna tla, ko bi krilil višje, kot je njegov domet.
A teh zgodb, predvsem tistih težkih in krutih, je preveč. Oziroma nam jih preveč prinesejo pred obraz. Preveč, da bi se ob vsaki zamislili, sočustvovali. Preveč, da bi jih ovrednotili. Preveč, da bi ob njih razmišljali. Bojim se, da smo v poplavi vseh mogočih žalosti postali zgolj konzumisti informacij. Ker jih je preveč, ne moremo več. In postajamo apatični.
Tako močno apatični, da gledamo prizore iz Hude jame in mimogrede režemo zrezek ter ga s slastjo prežvečimo. Tako močno apatični, da se več ne znamo razveseliti drobnih pozornosti ali naporov naših prijateljev, sošolcev, sodelavcev ... Da nam je vse samoumevno ali celo premalo. Tako močno apatični, da se celo otroci 4. razreda ne spomnijo več, kdaj so nazadnje jokali ... Pa ne, da bi želel, da jokajo, da so žalostni. Ampak – kdor ne zna biti žalosten, tudi vesel ne bo zares.
Naša čustva ob težkih stvareh verjetno delujejo nekako tako, dvojno: ali rečemo, da Boga ni, ali pa gremo brezbrižno mimo, morda tudi zato, da ne bi z morebitno prizadetostjo v nas vzniknilo to pohujšljivo, »svetoskrunsko« vprašanje: kje je Bog, da to dopušča? A to je morda edino vprašanje, ki bi nas lahko pripeljalo do tistega, ki potrebuje pomoč. In bi s tem do njega pripeljalo tudi Boga. Pa čeprav preko dvoma: kajti spoznali bi, da je Bog tam, pri njih.
Ne bom rekel, da je lahko priti do občutljivosti za človeka. Prav zato ne, ker živimo v svetu, kjer se strahote prodajajo kot gladiatorske igre. Navsezadnje tudi ne zato, ker je lažje živeti povsem neobčutljiv za vse. Lahko se brez slabe vesti prerineš, kamor želiš (tudi prek človeka, če je potrebno), preživiš brez čira na želodcu, ponoči mirno spiš. Vse ti je kot hladen kos mesa. Dokler ne ugotoviš, da si nekaj takega postal tudi sam.
Rekel bi, da je človekova odgovornost, da postane občutljiv. Da vidi stisko. Da čuti, kdaj je treba biti zraven in kdaj se je treba umakniti. Da čuti z drugim. Da mu je žal. Da se iskreno veseli. Da zna občudovati lepoto. Ne, to ni samo za mevže. To je stvar, ki jo iščemo vsi, pa si tega nočemo priznati, ker ni moderno pokazati, da smo kdaj šibki, nemočni, strti.
Kako do tega? Tako, da se najprej ustavimo. Da si vzamemo čas. Ne moremo biti in čutiti kot ljudje, če se obnašamo kot roboti. In da našim otrokom pokažemo, da se je treba za vsako stvar potruditi. Da stvari niso samoumevne. Da gredo skupaj z nami skozi žalost, tudi skozi trpljenje. Da se bodo končno z nami tudi veselili in videli lepo.
Čas je kratek. Sicer si bomo skupaj z njimi sami posekali korenine. In smokva, ki naj bi bogato rodila in razveseljevala svet, bo samo še kup šavja, ki je tu v čakanju, da segnije.
A teh zgodb, predvsem tistih težkih in krutih, je preveč. Oziroma nam jih preveč prinesejo pred obraz. Preveč, da bi se ob vsaki zamislili, sočustvovali. Preveč, da bi jih ovrednotili. Preveč, da bi ob njih razmišljali. Bojim se, da smo v poplavi vseh mogočih žalosti postali zgolj konzumisti informacij. Ker jih je preveč, ne moremo več. In postajamo apatični.
Tako močno apatični, da gledamo prizore iz Hude jame in mimogrede režemo zrezek ter ga s slastjo prežvečimo. Tako močno apatični, da se več ne znamo razveseliti drobnih pozornosti ali naporov naših prijateljev, sošolcev, sodelavcev ... Da nam je vse samoumevno ali celo premalo. Tako močno apatični, da se celo otroci 4. razreda ne spomnijo več, kdaj so nazadnje jokali ... Pa ne, da bi želel, da jokajo, da so žalostni. Ampak – kdor ne zna biti žalosten, tudi vesel ne bo zares.
Ne bom rekel, da je lahko priti do občutljivosti za človeka. Prav zato ne, ker živimo v svetu, kjer se strahote prodajajo kot gladiatorske igre. Navsezadnje tudi ne zato, ker je lažje živeti povsem neobčutljiv za vse. Lahko se brez slabe vesti prerineš, kamor želiš (tudi prek človeka, če je potrebno), preživiš brez čira na želodcu, ponoči mirno spiš. Vse ti je kot hladen kos mesa. Dokler ne ugotoviš, da si nekaj takega postal tudi sam.
Rekel bi, da je človekova odgovornost, da postane občutljiv. Da vidi stisko. Da čuti, kdaj je treba biti zraven in kdaj se je treba umakniti. Da čuti z drugim. Da mu je žal. Da se iskreno veseli. Da zna občudovati lepoto. Ne, to ni samo za mevže. To je stvar, ki jo iščemo vsi, pa si tega nočemo priznati, ker ni moderno pokazati, da smo kdaj šibki, nemočni, strti.
Kako do tega? Tako, da se najprej ustavimo. Da si vzamemo čas. Ne moremo biti in čutiti kot ljudje, če se obnašamo kot roboti. In da našim otrokom pokažemo, da se je treba za vsako stvar potruditi. Da stvari niso samoumevne. Da gredo skupaj z nami skozi žalost, tudi skozi trpljenje. Da se bodo končno z nami tudi veselili in videli lepo.
Čas je kratek. Sicer si bomo skupaj z njimi sami posekali korenine. In smokva, ki naj bi bogato rodila in razveseljevala svet, bo samo še kup šavja, ki je tu v čakanju, da segnije.
Komentarji
Objavite komentar