S teboj, ne pa namesto tebe

Jezus z zahtevnostjo do svojih učencev pokaže, da je dober vzgojitelj. Dober vzgojitelj ima predvsem rad svoje oskrbovance. In čeprav danes vzgojiteljsko ljubezen večkrat razumemo kot »nekaj storiti namesto nekoga« ali še bolj priljubljeno »nekaj plačati namesto nekoga«, si moramo spričo pohabljenih otrok, ki jih na faks ali k zobozdravniku vpiše njihova mama, priznati, da nekaj pri tem ni v redu. Ali torej ljubezen pohabi otroka ali pa to ni ljubezen.

Najslabše, kar imamo od obdobja vsesplošnega udobja, v katerem živimo, je, da ne ločimo več razvajenosti od ljubezni, prav razvajenost pa človeka uničuje bolj kot karkoli drugega, ker ga oropa zmožnosti, da bi v življenju, ki je po svoji naravi težko, sploh preživel. Ljubezen mu, nasprotno, v tem svetu omogoča živeti. Toda kaj je ljubezen?

Slaba ocena

Spomnim se svojega prvega eseja v gimnaziji. Pisal sem ga s popotnico odličnih ocen iz osnovne šole. Zato je bil tudi tak, osnovnošolski, in sem zanj, čeprav sem pričakoval dobro oceno, dobil samo ušivo dvojko. Užaljenost, razočaranje in protesti niso nič pomagali, nazadnje sem moral ponižno sprejeti, da sem slabo pisal. In res, bilo je otroško pisanje, brez argumentov ter površnega in slabega sloga. In bi brez te dvojke verjetno takšno tudi ostalo.

Danes sem hvaležen, da me je profesorica imela toliko rada, da mi je dala slabo oceno. Da je bila do mene zahtevna. Tako sem se naučil pisati bolje. In tudi hoditi sem se naučil, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam živeti samostojno, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake.

Ljubezen je zahtevna

Zahteven je do nas predvsem tisti, ki mu je mar za nas. Tisti, ki hoče, da nekaj postanemo, to pa se zgodi le tako, da si z mnogimi padci okrepimo noge in se postavimo nanje. Kdor ni zahteven, želi, da ostanemo od njega odvisni, in tak človek bi rad imel od nas le kako korist. Rad nas ima tisti, ki hoče, da zrasemo, in človek zrase samo, če ima na sebi ravno prav težko breme, da zaradi njega joka, da ga to breme boli, da se mora z njim truditi. Tisti, ki gre s teboj, ne pa namesto tebe. Človeka izklešejo zahtevne stvari, ne pa udobje, ugodje in varnost.

Zato je Jezus dober vzgojitelj. Ljubi svoje učence, ko jim pravi: »Hodi za menoj«. Predvsem zato, ker to ne pomeni »nosil te bom«, pomeni pa »učil te bom in te kritiziral, hodil bom pred teboj, da boš lahko nekega dne hodil sam.«

(misel ob 13. navadni nedelji, leto C)