V Božje kraljestvo se pride z naporom

Ljudje imamo radi bližnjice, kakršnekoli bližnjice, radi imamo, da nekaj naredimo čimprej in s čim manjšim naporom. Od nekdaj je tako in z bolj ali manj vsako stvarjo. Če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka, danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem.

Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh prenaša tudi kar na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je recimo pri učenju, posebno pa pri odnosih, itd. Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot, sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni otroci, ki jih utišamo tako, da jim v roke damo telefon, sicer trenutno izredno elegantna rešitev, ki pa ni dobra ne zanje ne za njihove starše.

Težje je pravilneje

Kratek premislek o lastni preteklosti nam bo zato povedal enake stvari, kot nam jih sporoča Jezus: da so večinoma v življenju pravilnejše stvari, ki so težje. In da je zato v »življenje« (kar pomeni »rešiti se« ali »Božje kraljestvo«) mogoče priti le preko težkih, napornejših stvari, torej skozi »ozka vrata« (Lk 13,24), če uporabimo Jezusov izraz.

Jezus je pri tem neizprosen, predstavljam si, da zato, ker je to preprosto resnica, o kateri se ne da debatirati. Nihče od nas ne bo zlahka prišel v Božje kraljestvo, ker je očitno napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Vanj torej gremo lahko samo skozi »ozka vrata«, nekaj moramo zapustiti, da bi se stisnili skoznja, in ta ožina za vsakogar pomeni nekaj težkega (»Prizadevajte si«, potrudite se, Lk 13,24), ni pa to nujno isto kot za koga drugega. Merila, kako vstopiti v Božje kraljestvo – torej kako postati svet – so pač za vsakogar drugačna, ker se mora vsakdo za življenje osvoboditi prav tistega, kar samo njemu preprečuje stopiti skozi »ozka vrata«. In za koga to pomeni živeti v zakonu, za drugega živeti celibat, za nekoga to pomeni vztrajati vse življenje v zvestobi evangeliju, za drugega pa truditi se, da se spreobrneš trenutek pred smrtjo.

In dobro je to vedeti, dobro, da se zavedamo, da za vsakogar obstajajo kakšna »ozka vrata«, saj je življenje (ali nebesa, če hočete) primerno samo za tistega, ki ni prepričan, da je dovolj dober.

(misel ob 21. navadni nedelji, leto C)