»Blagor ji, ki je verovala«

Danes se naš pogled ustavlja na ženi, ki je verovala, Njej, ki je v nebesih, ker je tam njen prostor. Ne zato, da bi ta veliki ideal gledali kot nekaj nam nedosegljivega, ampak da bi vedeli za pot, po kateri pridemo tja, kamor je prišla ona. Bolje povedano, da bi postali to, kar je postala ona, »blagoslovljena med ženami«. Ker je svetost tudi naš ustroj življenja. Ker je tudi za nas mogoča samo ena vrsta življenja: da živimo kot blagoslovljeni.

Blagoslova se sicer ne zasluži, ne gre za to, da bi Bog blagoslavljal nekoga, ki je za to nekaj naredil. Je pa res, da blagoslov pride v neko življenje, če mu to človek dovoli. Če kot Marija »Božjo besedo posluša in ohrani.« (prim. Lk 11,28)

Ti dve besedi sta povezani. Kdor jo posluša, je ni slišal, če je tudi ne ohrani, če je – drugače povedano – ne obdrži pri življenju. Ohrani pa jo samo tisti, ki ji pusti, da najde prostor v njegovem vsakdanjiku, tisti, ki torej po njej živi, ki se zaradi nje spreminja, postaja drugačen do sveta, kot je svet do njega. Tisti, ki se sooči z njeno zahtevnostjo in trepetaje privoli Božjim idejam, tisti, ki je sposoben zaradi nje iti tudi proti svojemu prepričanju, željam in zdravi pameti, tisti, ki hodi tja, kamor ga želi peljati Bog, ne da bi točno vedel, kaj vse ga bo zato doletelo. Kdor je tega sposoben, kdor je sposoben pustiti, da ga Beseda spremeni, tudi povzroči, da se Beseda sama od sebe iz njegovega srca počasi razrase tudi v svet, da shodi, uči, odpušča grehe, ozdravlja bolnike, oživlja mrtve in ljubi do konca.

Tako je Marija prinesla Jezusa v svet, ko se je sama zaradi Besede spremenila. Zato vsakdo, ki veruje, vsakdo, ki pusti Besedi rasti v svojem srcu, ni sam blagoslovljen, ampak je zaradi njega blagoslovljen tudi svet.

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)