Napor pomeni rast

Ste že videli rezultate ankete, ki pravi, da je pri osnovnošolcih, starih med 12 in 15 let, orodja umetne inteligence (UI) že uporabljalo 88% vprašanih? Seveda gre za precej pričakovan podatek. Bolj pa vas bo presenetilo, da omenjeni najstniki teh orodij ne uporabljajo samo za šolsko delo, temveč se nekateri od njih k umetni inteligenci zatekajo zaradi osamljenosti, za preganjanje dolgčasa in kot k prijateljici. 

Seveda se UI ni treba bati, vse dokler razumemo, da je ta kot vsa druga v zgodovini razvita človeška orodja naš pomočnik in ne gospodar. Kakor mnogo stvari se je pač tudi UI razvila iz istega namena kot avtomobil ali pralni stroj, ljudje pač vedno znova iščemo načine, s katerimi bi olajšali svoje delo in življenje. In če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka. 

Vendar pa pri takšnem načelu iskanja bližnjic problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, in tako je recimo pri vzgoji, pri učenju, posebno pa pri odnosih. Tam logika, pri kateri iščemo čim lažjo pot, na krajši rok sicer prinese manj napora, dolgoročno pa – kot smo videli v primeru UI – lahko napravi tudi veliko škode. Ne samo zakrnelih možganov, tudi nesposobnost soočanja s problemi, ki se nam postavijo nasproti v življenju. Zato so naporni otroci, ki jih zavoljo ljubega miru utišamo tako, da jim v roke damo telefon, sicer trenutno izredno elegantna rešitev, ki pa ni dobra ne zanje ne za njihove starše. 

Pred dilemo, ali v danem trenutku izbrati lažjo ali napornejšo pot, nam bo zato prišel prav Jezusov namig, naj izbiramo »ozka vrata«, da so torej za dobro človeka večinoma v življenju bolj pravilne težje izbire. Da se samo tako pride v »Božje kraljestvo«, v človeka vredno življenje, samo preko napora, torej, preko premagovanja samega sebe. 

Samo sklepam lahko, da je to zato tako, ker je napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled, da zato Jezus napor postavlja kot nujni pogoj za Božje kraljestvo. Nekaj se zgodi s človekom, ko se trudi, menda se človek takrat premakne, še bolj znotraj kot na zunaj. Zato smo se danes odpravili na Sveto Goro, upam, da vsaj malo tudi peš, ne toliko zaradi kondicije, ne zaradi dokazovanja samemu sebi, koliko zmoremo, temveč zaradi procesa, ki se je s tem začel v nas. Proces puščanja za seboj, kar je v nas starega, proces postajanja nekaj novega. »Novo vino v nove mehove!«

(misel na 21. navadno nedeljo, leto C, župnijsko romanje na Sveto Goro)