Evrosong 2019 "must see"


Skupaj z Leo Sirk sva si lani delila precejšnje razočaranje nad razpletom Evrosonga sredi Lizbone. Ne zato, ker bi bil antisemit, ne moti me zmaga Izraela kot takega, temveč pesmi, ki je bila favorit brez podlage. Razplet je bil bolj politične kot glasbene narave, to je bilo tisto, kar me je razočaralo. Če se je namreč ob zmagi Portugalske leta 2017 - kar zadeva vrnitev glasbe na festivalnebo nad Evropo nekoliko zvedrilo, pa je bilo lani spet kot poprej. Všečnost kokodakanja seveda ne gre očitati glasu javnosti, žirijam pač. Je pa od lani še bolj jasno in bo to v popolni zasičenosti svetovne pop kulture vedno jasneje: da danes ni več mogoče opaziti ničesar, kar ne šokira - v eno ali drugo smer.

Tako je na Evrosongu tudi letos. Letošnja "posebnost" je pravzaprav poplava dolgočasnih radio kvazi hitov, nekakšnih kameleonskih beat komadov, ki vsi po vrsti spominjajo na štanc, ki ga poslušamo med nakupovanjem. Lahko bi jim rekli "pesmi za ozadje", izdelki, ki jih nihče ne kupi, pa pač morajo biti tam, ker je nakupovati v trgovini z napol praznimi policami res kar nekoliko grozljivo, toliko smo se navadili obilja.

Vseeno pa jih med pravo množico komadov nekaj izstopa. Pred TV dogodkom leta sem vam pripravil nekakšno "must see" listo ali letošnji evrosong koncentrat po lastnem izboru, da boste obveščeni, kaj se dogaja, saj je Evrosong kljub vsemu še vedno tema, o kateri se govori.

Avstralija - opera za peskovnik
Bodimo pošteni, že videno. Alenka Gotar je stvar naredila veliko bolje, predvsem pa veliko bolj poslušljivo. Tudi "nadstropne" obleke niso nič novega. Vseeno Avstralka izstopa kot nekakšna "Frozen" princeska, ki je požrla ecstasy. Čeprav ji stavnice kažejo precej dobro, je zame to bolj kot ne napihnjen balon, ki nima prave osnove. Četudi je pevka odlična in jo iz preteklosti podpira precej nagrad, sem bolj kot navdušen po njenem nastopu utrujen.

Azerbajdžan - sodobna evrosong kopija
Pesem azerbajdžanskega predstavnika Chingiza je nekakšen povzetek zadnjega desetletja na največjem odru Evrope, torej beat ritmi z vztrajno ponavljajočim se besedilom, ki gre hitro v uho. Nekakšen švedski evrosong šlager torej. Zakaj švedski? Zavrtite si nekaj zadnjih švedskih predstavnikov zadnjih let in boste razumeli. Ravno zato spada med favorite.

Ciper - nomen est omen (ime vse pove)
Znana melodija? Se razume. Pesem z naslovom "Replay" je točno to, natančna kopija lanske plehke pesmi, ki je posegla presenetljivo visoko. Manjka samo "Fuego", vse ostalo je popolnoma isto. Če bo na odru še veliko prsi in golote, bo kopija popolna. Problem je samo v tem, da rek "ne menjaj konja, ki zmaguje", na Evrosongu ne deluje.

Češka - pesem, ki ne bo zmagala, bo pa (morda) ostala
Lep, sodobno izklesan komadič bo zelo verjetno eden od redkih, ki se bo prebil na radijske valove, ker so pač v modi osemdeseta in ker ima vse, kar je potrebno za dober radijski hit. Da bi posegla kam višje, težko rečem, je pa prijetno poslušljiva - in to je morda dovolj: da ne bi po eni minuti zamenjal programa.

Danska - lahkotna multilingvistična popevka
Sporočilo naslova "Love is forever" kot mnogo podobnih univerzalnih sporočil v slogu "peace, bro" in "all you need is love" že samo po sebi kliče po tem, da se jo prevede v nekaj jezikov. Nekaj podobnega, kar je poskušal že Magnifico s "Silvijo", počne tudi Leonora, ki poje v angleščini, francoščini, nemščini in danščini. Lepa zamisel, le melodija je nekoliko preveč na hojladri, pesem naredi nekoliko ceneno, večna ljubezen ni tako preprosta stvar. Vseeno poslušljiv komad.

Francija - poženščen moški ali možata ženska?
Francoska pesem je nekakšen golaž, malce francoska, malce angleška, pesem prehaja iz enega v drugi jezik tako hitro kot misel gledalca, ki ugiba, ali je Bilal moški ali ženska. To je pravzaprav edino, kar pri tej sicer precej enolični in povprečni pesmi pritegne pozornost. Če vemo, da je v francoskem TV šovu "The Voice" prepeval pesem Conchitte Wurst, to niti ni tako nepričakovano. Izraz danes splošnega fenomena, da je potrebno biti nekdo "drugačen", ker se zdi, da je to tisto, kar daje človeku v brezoblični množici identiteto, na tem mestu prav malo boli. Bilal in njegova pesem hkrati sta žal samo dokaz, da je zaigrana "drugačnost" neprepričljiva - in zato samo še zadnji krik pred utopitvijo v množici enakih. Kot bi rekla moja prijateljica: kjer so vsi "desigual", so vsi "ugual".

Madžarska - ciganska balada
Prava osvežitev med ostrimi in težkimi ritmi. Prijetno poslušljiva otožna baladica ciganskih ritmov bo gotovo ganila tudi vas. In če ne zaradi drugega, je dobro, da jo slišite, da boste vedeli, da se na Evrosongu vendarle ne vrti vse samo okoli ognjemetov in kričanja.

Islandija - kvazi sado-mazo scena
Islandska pesem bo marsikomu "preveč". Boli pa ravno zato, ker je tako zelo realna. To je svet, v katerem je normalno postalo nenormalno in v katerem se išče vse vrste ekstremov, vse vrste novega, tudi če bolečega, gnusnega in neprebavljivega, ker - kot sem že zapisal - normalno pač ne zadošča več. Če je slovenska pesem ekstrem v minimalistično smer, je islandska v tisto bolj strašljivo - in žal - vse bolj popularno. Naj služi za opomin družbi in kulturi, da gremo v smer, kjer postane tudi umetnost grozna.

Izrael - vrnitev izgubljenega sina
Izrael je obrnil ploščo. Tokrat bolj kot na politiko računa na čustva domotožja, ki vsakemu zbudijo solzico ali dve. Pesem ni presežek, je pa tipična balada z vrhuncem, ki gre hitro v uho. Seveda drugo leto Evrosonga ne bo več v Izraelu, bo pa to lepo poslovilno sporočilo. Lepše od lanskega vabila  v Izrael.

Italija - gangsta s sporočilom
Zame najboljša pesem letos. Sporočilna pesem z ritmom, ki gre hitro v uho, je dobitna kombinacija. Mahmood je sin italijanske matere in Egipčana iz Milana in že s tem vzbuja pozornost. Nekaj ima povedati evropskemu človeku, ki ne ve, za kaj bi se odločil. Njegova pesem nas popelje v vsakdan ljudi na robu - in če se to sliši na odru, kjer zgori milijone evrov, to ni zanemarljivo. Upam na zmago.

Malta - tipični radijski hit
Michela je najstnica. Taka je tudi njena pesem, vrti se pod globokim vplivom sodobne najstniške pop scene z veliko elektronike in udarnih ritmov. To jo zna ponesti precej visoko, morda tudi na kak radio.

Rusija - še en comeback
Sergej Lazarev se po velikem razočaranju ob porazu pred tremi leti vrača z veliko bolj zaspano, čeprav še vedno zelo podobno balado kot jo je odpel takrat. Tisto leto je veljal za prvega favorita. Letos po stavnicah kotira nekoliko nižje, po mojem mnenju pa še vedno previsoko za tole - recimo bobu bob - zelo povprečno kričečo pesmijo. Gotovo spet stavi na pregrešno drag nastop na odru. In to je vedno znak, da se pesmi ne zaupa sami po sebi. Upravičeno.

Slovenija - minimalistična intima
Ne bom lagal, meni je naša letošnja predstavnica veliko preveč enolična in zaspana. Pustimo besedilo, to nosi dobro in nagovorljivo sporočilo, melodija pa je - taka, kot pač je. Je pa res, da je pesem popolnoma drugačna od vseh ostalih, res popolnoma drugačna, minimalistična in intimna v vsem tem razkazovanju, pristna, ko pravi, da "ni se treba ti dokazovat'", kar bi znalo ugajati. Stavnice napovedujejo finale. Bomo videli.

Španija - latino uspešnica
Pred poletjem so latino pesmi, posebno če so zapete v španščini, vedno "in", tako da bo tudi "La Venda" zelo verjetno doživela podobno usodo. Kaj več pa od nje ni pričakovati.

Švedska - pesem za zibanje
Švedska je vedno favorit. Čeprav letos še najmanj. Preprosto je preveč podobna ostalim "hitom". Ampak švedske pesmi imajo ljudje vedno radi, zato je kakršno koli napovedovanje preprosto nehvaležno. Vsekakor se melodije hitro nalezeš. Dovolj za zibanje, tudi za zmago? Osebno menim, da pesmi nekaj manjka. Presežek, ki ga čakaš, a ga ni.

Nizozemska - skrivnostna balada
Končujemo s - po stavnicah sodeč - prvo favoritinjo letošnjega festivala. Upravičeno sodi visoko, ne samo zaradi dobre in privlačne izvedbe, ampak tudi zaradi zgodbe, ki stoji za samo pesmijo. Bo to tisto, kar bo prevesilo tehtnico na Nizozemčevo stran? Težko reči. Pesem nagovarja, ni pa tako zelo boljša od vseh ostalih, da bi jo lahko za zmagovalko razglasili že pred samim nastopom. Favoriti letos niso izraziti, kar bo festival naredilo zanimiv. Če bo tudi kvaliteten, je pa zgodba za kdaj drugič.




Komentarji

Objavite komentar