Vera in telefon

Pred štirimi leti sem nekega popoldneva, takrat še kot duhovni vodja v dijaškem domu, dijake na sončni dan našel na kavču, vsakega zazrtega v svojo bleščečo se čarobno škatlico. Tisti dan sem v svojem srcu telefonom napovedal vojno, trdo, neizprosno bitko do zadnje kaplje krvi. Takrat predvsem zato, ker se mi je zdelo nekaj pomembnega dijake spraviti ven, na sveži zrak in v odnose, težko je bilo gledati prostore, namenjene druženju, polne modre, mrtvo hladne tišine. Tako smo začeli s postno akcijo 40 ur brez telefona. Ne vem, koliko je bila uspešna, bila pa je potrebna. In je vsako leto bolj, ne le med mladimi.

Od tedaj se je marsikaj spremenilo. Knjige in raziskave o problematiki se danes tudi v slovenščini množijo kot gobe po dežju. Mnogi vzgojitelji in družbeni delavci so zaznali težave, ki so jih ne samo v odnose, ampak tudi v življenje posameznika vsejale te tako privlačne elektronske naprave. Žive barve, intenzivnost, modra svetloba celo reorganizirajo možgane, kakor sem slišal na predavanju Miha Kramlija. Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Predavatelj se govoril tudi o razliki med branjem pravljice in risanko na ekranu. Ob branju pravljic oz. pripovedovanju zgodb so se nekoč otroški možgani trudili slikati prizore v svoji domišljiji. S tem so pridobili sposobnost abstraktnega mišljenja. Počasi so dojeli in razumeli, da ne obstaja samo nekaj, kar lahko primem, ampak tudi tisto, kar čutim, tudi tisto, kar me presega. Tako si je otrok zmogel ustvariti avtonomno vest, po kateri je znal usmerjati svoje odločitve, vedel je, kaj je prav in kaj narobe.

Z risanko, je rekel, posebno tisto na tablici ali telefonu, je povsem drugače. Otrok pač sprejme, kar vidi – in samo tisto, kar vidi. Seveda je lažje tako, ne staršem ne njemu se ni treba truditi, vendar pa tako sam razume, da je edinole resnično tisto, kar vidi oz. česar se lahko dotakne. Še malo, pa se bomo baje sami lahko odločali, kako se bo končal film. Utvara bo popolna. Kdo bo potem sploh še sprejemal življenje, tako kot je, posebno kadar nam ne ugaja?

Mislim si, da je zato Sveto pismo predvsem zbirka zgodb. Predstavljam si, da jih, še preden so jih zapisali, starši pravili svojim otrokom ob ognju, brez lutk na prstih, brez sličic, ki bi jim pomagale predstavljati si povedano. Tako so otroci postali tudi verniki, ne samo poslušalci. Morda zato takole še danes izgledajo tudi naše maše, samo bere se Božja beseda, ki je v osnovi zgodba, pripoved. In mora tako tudi ostati. Ker je tudi vera, ravno tako kot zgodba, v osnovi nekaj abstraktnega, neotipljivega. In ker vemo, da nobena zgodba ni docela izmišljena, da jih je pisalo, pripovedovalo, izbrusilo življenje, se skozi zgodbe razodeva tudi Bog, življenjski, resnični, čeprav neotipljivi Bog. Vera vanj se torej lahko ugnezdi samo v človeka, ki sliši dovolj zgodb, ki si mora stvari predstavljati, ki jih dojema zgolj in samo z lastnimi sposobnostmi razmišljanja. Da ugotovi, da je resnično tudi neotipljivo, kakor ljubezen na primer. Telefon in ostale žareče napravice so zato – rečeno morda malce pretirano, pa vseeno s ščepcem resnice – tudi korenina nevernosti naših otrok.

Prvi katehet je zato pravzaprav pripovedovalec zgodb, ki se odpove v tem našem svetu tako češčeni religiji podobe, da bi vera sama, le preko bornih, nemočnih besed, našla svojo lastno pot v srcih naših otrok. Beseda je vendar bila Bog (Jn 1,1). In morda je prav zato pripovedovanje tudi začetek nove evangelizacije, namenjene generaciji, ki je v svetu slik ostala brez zgodb, brez besed, tudi brez tiste, največje Besede.

(razmišljanje je bilo objavljeno v reviji Cerkev danes 2/19)