Preskoči na glavno vsebino

Bilo jih je 153


Malica je za vstalega Jezusa očitno zelo pomembna stvar. Ali pa zajtrk. Ali pa večerja. Vsakič znova ga vidimo z ribami in kruhom, tema tako osnovnima elementoma, potrebnima za obroke ribičev. Kajti tako kot tistega jutra pri Tiberijskem jezeru je danes pogosto tudi pri Blejskem, Bohinjskem in še kakem drugem slovenskem jezeru: da lovimo in lovimo te ribe ali pa krompir ali pa pohane piščance, vso noč in ves dan jih lovimo in jih ne ulovimo. Ulovimo druge stvari, na trnek in v mreže se velikokrat ujame služba in obveznosti in sestanki, pa razni opravki tu in tam, rib za našo večerjo … teh pa ni in ni. Tako tudi namesto rib in kruha, te naše osnovne jedi, jemo druge stvari, fast-food svinjarijo, smeti našega sveta, nadomestke, ki ne nasitijo, tudi če vemo, da nam škodijo. Ker lačen človek ni izbirčen, on jé to, kar se predenj postavi, rožiče in njim podobne ostanke.

Zato je Vstalemu malica tako zelo pomembna. Ker je res pomembna. A ne malica kar tako, temveč skupna malica. Tudi če Peter v lakoti že pred vsemi skoči v vodo, mora počakati, da tudi vsi ostali priplujejo na kopno, šele potem natakar Jezus ponudi hrano. In jedo. In so skupaj, vse dokler ne pojedo (Jn 21,15). Skupni zajtrk. Ali pa kosilo. Ali pa večerja. Nekaj, kar moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno, ta posvečeni čas mize in družine. Ker je to srečanje ob mizi tudi evharistija. Jezus se namreč učencem prikaže skupaj s tako banalno stvarjo, kot je hrana, in z njo se prikaže ob vsakem obroku, ko si vzamemo čas, da smo skupaj in skupaj jemo. Ko s tem, ko žrtvujemo svojo energijo in svoj čas, pravzaprav postanemo drug drugemu hrana na mizi.

Za to je ogromno razlogov, 153, če smo natančni. 153 razlogov, da se usedemo in skupaj jemo, če ne verjamete, preštejte, 153 razlogov je za naše družinske obede, vsak dan, za naša družinska srečanja ob mizi, proti enemu samemu: da pač nismo nič ujeli. Naše večerje, naše mize so preveč pomembne, da se ob njih zaradi enega samega razloga ne bi srečali in pogovarjali. Kajti ob njih se hranimo. Samo tam, ali pa umremo. Od njih naša družina preživi. Pa ne od hrane. Od drug drugega. Ker je preveč stvari, vsak dan po 153, ki nas vlečejo narazen, da bi bili preveč lačni, če ne bi imeli tega jutranjega, popoldanskega ali večernega srečanja.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, klic, slika na Instagramu ni bolj pomembno od tega, da skupaj jemo. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga otipati, moramo ga slišati, moramo ga prepoznati drug v drugem. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.

(misel za 3. velikonočno nedeljo, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več