Preskoči na glavno vsebino

Ljubezen ostaja, ko odhaja


Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …

»Če me kdo ljubi, se drži moje besede«

Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.

Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.

»Odhajam in pridem k vam«

On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno prisoten, a ne tako, kot si to predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.

Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo. Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta »pasivnost« je del njegove ljubezni, in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.

In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, »svoj mir«, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej