Odmor
23. dan posta
Oprtan s težkim nahrbtnikom, v katerem sem na pot domov nosil vse potrebne (in tudi nepotrebne) stvari, sem se v petek ob petih popoldne stlačil na nepričakovano natrpan avtobus. Nisem zdržal dolgo. Ves hrup in vročina in pomanjkanje zraku mi je toliko presedalo, da sem se po dveh postajah nekako prerinil na sveži zrak in - malo poln jeze in malo adrenalina - vihravo kar peš krenil na glavno postajo Termini. Ni bilo ravno blizu, a trma in "poln kufer" sta bila dovolj prepričljiva.
Ves prepoten in z zbadajočimi bolečinami v ramenih sem se že dobro uro pred odhodom vlaka pridrsal na Termini. Ker ni bilo kje sedeti, sem se domislil, da bi preostanek preživel kar v bližnji salezijanski cerkvi. Samo da bi za nekaj trenutkov odložil ta pretežki nahrbtnik ...
In sem vstopil. Ravno nekaj minut pred mašo. Dejal sem si, da si samo malo odpočijem od teže tega dneva, potem pa grem. In sem ostal kar celo mašo. Lepo mi je bilo. Kot da bi nekdo stegoval svojo roko in jaz sem mu drobil koščke svoje jeze in godrnjanja v mehko dlan.
Ven sem odšel miren. Zares miren. In ... zdelo se mi je, kot da je nahrbtnik nekoliko lažji kot prej. Preveril sem, niso me oropali. Nasprotno, bil sem obdarjen z mirom. In mir nosi bremena kakor da so darovi ...
Oprtan s težkim nahrbtnikom, v katerem sem na pot domov nosil vse potrebne (in tudi nepotrebne) stvari, sem se v petek ob petih popoldne stlačil na nepričakovano natrpan avtobus. Nisem zdržal dolgo. Ves hrup in vročina in pomanjkanje zraku mi je toliko presedalo, da sem se po dveh postajah nekako prerinil na sveži zrak in - malo poln jeze in malo adrenalina - vihravo kar peš krenil na glavno postajo Termini. Ni bilo ravno blizu, a trma in "poln kufer" sta bila dovolj prepričljiva.
Ves prepoten in z zbadajočimi bolečinami v ramenih sem se že dobro uro pred odhodom vlaka pridrsal na Termini. Ker ni bilo kje sedeti, sem se domislil, da bi preostanek preživel kar v bližnji salezijanski cerkvi. Samo da bi za nekaj trenutkov odložil ta pretežki nahrbtnik ...
In sem vstopil. Ravno nekaj minut pred mašo. Dejal sem si, da si samo malo odpočijem od teže tega dneva, potem pa grem. In sem ostal kar celo mašo. Lepo mi je bilo. Kot da bi nekdo stegoval svojo roko in jaz sem mu drobil koščke svoje jeze in godrnjanja v mehko dlan.
Ven sem odšel miren. Zares miren. In ... zdelo se mi je, kot da je nahrbtnik nekoliko lažji kot prej. Preveril sem, niso me oropali. Nasprotno, bil sem obdarjen z mirom. In mir nosi bremena kakor da so darovi ...
Komentarji
Objavite komentar