Pogovor
3. postna nedelja
Jezus in Samarijanka ne bi mogla biti dva bolj različna človeka. Dveh ver, ki si nasprotujeta, dveh narodov, ki se sovražita, moški in ženska sta, povrh vsega pa še Bog in človek. In vendar imata skupno lastnost. Obema nekaj manjka, pomanjkljiva sta, slabotna. Oba sta žejna, a kot se da ugotoviti iz pripovedi, k vodnjaku nista prišla po vodo. Manjka jima drugi.
To »slabost« nosi v sebi vsak človek. Sveto pismo tako razume, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, in sicer kot moški in ženska (1 Mz 1,27), ne vsak posebej, ampak oba skupaj. Rečeno drugače, da je človek človek v svoji polnosti, da je Božja podoba šele takrat, ko je skupaj. Toda ne razumimo narobe: ko Sveto pismo pravi, da sta bila ustvarjena kot moški in ženska, pravi, da sta bila ustvarjena ne kot dve enaki, ampak kot dve različni bitji (1 Mz 2,23), dve bitji, ki sta žejni in bosta ostali žejni, dokler ne stopita v odnos – in sicer tako, da se začneta pogovarjati.
Takrat sta podobna Bogu, ki človekovo žejo po drugem gasi tako, da se z njim pogovarja. Kajti vedeti moramo, da ima Božja beseda moč ustvarjati in spreminjati. On reče in tako se zgodi. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. (1 Mz 1,3)
Odtod tako velika moč, ki jo ima pogovor. Med vprašanji in odgovori se namreč v nas vedno ustvarja nekaj novega, spreminja nas, ko nas vznemirja. Postavlja nas na pot, sili nas h koraku, draži nas, da se podamo iz svojega toplega domka na skrivnostno pot k drugemu, ki pestuje naš manjkajoči košček.
Dokopati se do njega je težko. Ker nihče ne išče vode sredi puščave. Pa je prav tam! Prav drugačnost drugega človeka tisto, kar smo iskali; prav to je naša pijača, ki jo potrebujemo. In mi smo pijača, ki jo potrebuje drugi. Skupaj bomo, ko bomo dali drug drugemu piti. Tako kot Jezus Samarijanki in Samarijanka Jezusu.
Ali kot bi rekli na Caminu: »Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš.« (N. Novak, Camino, str.38)
Jezus in Samarijanka ne bi mogla biti dva bolj različna človeka. Dveh ver, ki si nasprotujeta, dveh narodov, ki se sovražita, moški in ženska sta, povrh vsega pa še Bog in človek. In vendar imata skupno lastnost. Obema nekaj manjka, pomanjkljiva sta, slabotna. Oba sta žejna, a kot se da ugotoviti iz pripovedi, k vodnjaku nista prišla po vodo. Manjka jima drugi.
To »slabost« nosi v sebi vsak človek. Sveto pismo tako razume, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, in sicer kot moški in ženska (1 Mz 1,27), ne vsak posebej, ampak oba skupaj. Rečeno drugače, da je človek človek v svoji polnosti, da je Božja podoba šele takrat, ko je skupaj. Toda ne razumimo narobe: ko Sveto pismo pravi, da sta bila ustvarjena kot moški in ženska, pravi, da sta bila ustvarjena ne kot dve enaki, ampak kot dve različni bitji (1 Mz 2,23), dve bitji, ki sta žejni in bosta ostali žejni, dokler ne stopita v odnos – in sicer tako, da se začneta pogovarjati.
Takrat sta podobna Bogu, ki človekovo žejo po drugem gasi tako, da se z njim pogovarja. Kajti vedeti moramo, da ima Božja beseda moč ustvarjati in spreminjati. On reče in tako se zgodi. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. (1 Mz 1,3)
Odtod tako velika moč, ki jo ima pogovor. Med vprašanji in odgovori se namreč v nas vedno ustvarja nekaj novega, spreminja nas, ko nas vznemirja. Postavlja nas na pot, sili nas h koraku, draži nas, da se podamo iz svojega toplega domka na skrivnostno pot k drugemu, ki pestuje naš manjkajoči košček.
Dokopati se do njega je težko. Ker nihče ne išče vode sredi puščave. Pa je prav tam! Prav drugačnost drugega človeka tisto, kar smo iskali; prav to je naša pijača, ki jo potrebujemo. In mi smo pijača, ki jo potrebuje drugi. Skupaj bomo, ko bomo dali drug drugemu piti. Tako kot Jezus Samarijanki in Samarijanka Jezusu.
Ali kot bi rekli na Caminu: »Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš.« (N. Novak, Camino, str.38)
Komentarji
Objavite komentar