Sijaj
2. postna nedelja
Nepopisna lepota je zavela iz Jezusa, ko je bil z učenci na gori, na samem. Lepota, ki presega vse zemeljske lepote. »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.« (Mt 17,2b) Kot sonce, torej kot nekaj, kar daje upanje in barvo človekovemu življenju, ki ga spreminja, kot sonce spremeni človeka, ko se prikaže izza črnih oblakov.
To je isti Jezus, to je ista gora, to je ista samota kot tista na neki drugi gori njegovega življenja, na Kalvariji. Tudi tam se bo spremenil, kričal bo o zapuščenosti in o žeji, o nesmislu, strah ga bo, krvav bo in trpel … in on bo še vedno tam, ob svojih prestrašenih učencih in ljudeh, ki ga ne marajo. In sonce bo otemnelo, ker bo na gori kakor tistikrat sijalo nekaj veliko svetlejšega … Ljubezen. Tisto, kar zasije. Tisto, kar iz človeškega obraza naredi obraz Boga med ljudmi. Tisto, kar spreminja.
Lepota, ki presega vse lepote – imeti rad.
Tako zasije, tako prinaša sonce in luč v življenje drugih ljudi vsakdo, ki je sposoben ljubezni. Da se razumemo: ne velikih dejanj, ki bi v množici vzbudila občudovanje in evforijo, ampak majhna, drobna, skorajda neopazna dejanja vsakdanje ljubezni, s katerimi smo posvetili življenja drugih ljudi, ko smo iz njih pregnali samoto in jim dali vedeti, da so tudi oni ljubljeni sinovi.
Ta dva dogodka na gori sta tako zelo povezana, ker sta tako zelo povezani tudi ljubezen in bolečina. Z roko v roki hodita, ne moremo ju razumeti ene brez druge. Da se rodi ljubezen, se morata namreč spopasti jaz in drugi in v tem boju moram biti jaz poražen.
Ta poraz je velika noč.
Nepopisna lepota je zavela iz Jezusa, ko je bil z učenci na gori, na samem. Lepota, ki presega vse zemeljske lepote. »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.« (Mt 17,2b) Kot sonce, torej kot nekaj, kar daje upanje in barvo človekovemu življenju, ki ga spreminja, kot sonce spremeni človeka, ko se prikaže izza črnih oblakov.
To je isti Jezus, to je ista gora, to je ista samota kot tista na neki drugi gori njegovega življenja, na Kalvariji. Tudi tam se bo spremenil, kričal bo o zapuščenosti in o žeji, o nesmislu, strah ga bo, krvav bo in trpel … in on bo še vedno tam, ob svojih prestrašenih učencih in ljudeh, ki ga ne marajo. In sonce bo otemnelo, ker bo na gori kakor tistikrat sijalo nekaj veliko svetlejšega … Ljubezen. Tisto, kar zasije. Tisto, kar iz človeškega obraza naredi obraz Boga med ljudmi. Tisto, kar spreminja.
Lepota, ki presega vse lepote – imeti rad.
Tako zasije, tako prinaša sonce in luč v življenje drugih ljudi vsakdo, ki je sposoben ljubezni. Da se razumemo: ne velikih dejanj, ki bi v množici vzbudila občudovanje in evforijo, ampak majhna, drobna, skorajda neopazna dejanja vsakdanje ljubezni, s katerimi smo posvetili življenja drugih ljudi, ko smo iz njih pregnali samoto in jim dali vedeti, da so tudi oni ljubljeni sinovi.
Ta dva dogodka na gori sta tako zelo povezana, ker sta tako zelo povezani tudi ljubezen in bolečina. Z roko v roki hodita, ne moremo ju razumeti ene brez druge. Da se rodi ljubezen, se morata namreč spopasti jaz in drugi in v tem boju moram biti jaz poražen.
Ta poraz je velika noč.
Komentarji
Objavite komentar