Padec
11. dan posta
Prvi kiksi v postnih prizadevanjih so tu ... Prvi padci, prvi porazi s samim seboj ...
Precej pogost refleks na te zgodnje padce je - mislim da ne samo pri meni - nekakšna utrujenost, češ, saj ne bo nič iz tega, kaj sem si sploh mislil, kaj sem sploh začel s tem. Tako ali tako sem prešibek, da bi zmogel spremeniti nekaj tako korenitega.
Menim, da utrujenost pride prav od predstave, da moramo biti v svojih korakih popolni. Ker smo se torej na pot odpravili zato, da zmagamo. Nič drugega ne pride v poštev. Ko pride prva ovira in nam prekriža pot, kakor smo si jo zamislili, se nam načrt posuje.
Ni smisel poti, da zmagamo. Smisel poti je, da hodimo. Če povem drugače, da se borimo, kolikor moremo, tudi če vidimo, da izgubljamo. Če sem danes padel in včeraj in če bom jutri, da se bom pojutrišnjem spet boril; ne zato, da bi zmagal, ampak da bi hodil naprej. Ko rasem, šteje vsak milimeter. Vsak milimeter. Vsak padec in vsak dvig na noge. Vsak nesmisel. Vsaka pomlad.
Prvi kiksi v postnih prizadevanjih so tu ... Prvi padci, prvi porazi s samim seboj ...
Precej pogost refleks na te zgodnje padce je - mislim da ne samo pri meni - nekakšna utrujenost, češ, saj ne bo nič iz tega, kaj sem si sploh mislil, kaj sem sploh začel s tem. Tako ali tako sem prešibek, da bi zmogel spremeniti nekaj tako korenitega.
Menim, da utrujenost pride prav od predstave, da moramo biti v svojih korakih popolni. Ker smo se torej na pot odpravili zato, da zmagamo. Nič drugega ne pride v poštev. Ko pride prva ovira in nam prekriža pot, kakor smo si jo zamislili, se nam načrt posuje.
Ni smisel poti, da zmagamo. Smisel poti je, da hodimo. Če povem drugače, da se borimo, kolikor moremo, tudi če vidimo, da izgubljamo. Če sem danes padel in včeraj in če bom jutri, da se bom pojutrišnjem spet boril; ne zato, da bi zmagal, ampak da bi hodil naprej. Ko rasem, šteje vsak milimeter. Vsak milimeter. Vsak padec in vsak dvig na noge. Vsak nesmisel. Vsaka pomlad.
Komentarji
Objavite komentar