Izmuzljivost

6. dan posta


Zunaj piha veter. Tak, pravi veter, in jaz se takoj počutim bolj domače. Sedim za mizo. Berem vzporedne odlomke o Jezusovem vstajenju pri Marku, Mateju in Luku, iščem razlike in podobnosti med njimi in vsake toliko zavzdihnem nad seboj. Vse mi je tako skrito in zastrto. Ne vem, kako naj se lotim in kje naj zagrabim. Vse, kar napišem, je zmedeno in moje misli povsem raztrgane. Ta stvar je kot jegulja. Kamorkoli jo primeš, se ti izmuzne iz rok.

Oblačen dan prekine nekoliko bolj svetla stena nasproti pisalne mize. Dvignem se pogledat. Oblačna monolitna plošča se na zahodu končuje in njen rob je zlat kakor nasmeh Boga. Oblečem se in v naglici  na teraso, se nastavim soncu in zaprem oči. Vsega pet minut sije. Povsem dovolj, da se človeku popolnoma obrne dan.

Morda nikdar ne bomo razumeli svojega življenja, dogodkov v njem, preobratov, brezizhodnih situacij, trgank, kolažev. Še bolj kot težki, so izmuzljivi. Tako kot Bog, ki se pokaže takrat, ko ga ne pričakuješ, in tako, da preseneti.

Nekatere zgodbe je treba velikokrat prebrati, da bi jih razumeli. Nekatere zgodbe je treba brati celo življenje. Nekatere je treba živeti.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več