Prezaposlenost
14. dan posta
Nekako sem se navadil vse svoje proste trenutke ali trenutke čakanja z nečim zapolniti. Med vožnjo z avtobusom ali vlakom molim brevir ali berem knjige, med čakanjem v vrsti tudi, ko hodim v naravo, razmišljam o mislih, ki jih bom zapisal na blog ali pa na raziskavo za seminar. Med večerjo pretehtavam odločitve in svoje odgovore na sporočila in med tuširanjem razmišljam o tem, kaj me vse še čaka naslednji dan.
Nimam več res prostega časa.
Ni morda tudi to problem, da nas življenje tako utruja? Da nimamo trenutka, ko bi preprosto uživali življenje, se veselili svežega zraku in ne mislili na nič drugega kakor samo na naslednji korak na cesti? "Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo?" (Lk 12,25-26) Dovolj je dnevu lastna teža, mar ne? En korak naenkrat.
Zato sem se danes na poti ozrl v sonce, ki je počasi šlo na nebo. Opazil sem mojo znanko, ki je že dolgo nisem videl. Gledal sem ven in sem hvaležen za novo jutro v miru začel svoj dan. Odpočil sem si srce.
Nekako sem se navadil vse svoje proste trenutke ali trenutke čakanja z nečim zapolniti. Med vožnjo z avtobusom ali vlakom molim brevir ali berem knjige, med čakanjem v vrsti tudi, ko hodim v naravo, razmišljam o mislih, ki jih bom zapisal na blog ali pa na raziskavo za seminar. Med večerjo pretehtavam odločitve in svoje odgovore na sporočila in med tuširanjem razmišljam o tem, kaj me vse še čaka naslednji dan.
Nimam več res prostega časa.
Ni morda tudi to problem, da nas življenje tako utruja? Da nimamo trenutka, ko bi preprosto uživali življenje, se veselili svežega zraku in ne mislili na nič drugega kakor samo na naslednji korak na cesti? "Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo?" (Lk 12,25-26) Dovolj je dnevu lastna teža, mar ne? En korak naenkrat.
Zato sem se danes na poti ozrl v sonce, ki je počasi šlo na nebo. Opazil sem mojo znanko, ki je že dolgo nisem videl. Gledal sem ven in sem hvaležen za novo jutro v miru začel svoj dan. Odpočil sem si srce.
Ljudje res vse preveč bežimo skozi življenje - delamo več stvari hkrati, ali pa delamo eno samo, pa vseeno nismo pri stvari, ker mislimo na sto drugih stvari. Ne znamo se več ustaviti in biti prisotni v trenutku, v njem uživati in biti hvaležni. Tisti rek, da greš skozi gozd, pa ne vidiš dreves, še kako drži :)
OdgovoriIzbriši