Preskoči na glavno vsebino

Svobodni v odnosih



»Svobodni odnosi so tisti, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo.« (Katarina K. Erzar)

Prvi kilometri Camina, starodavne 800 km dolge pešpoti, ki vodi v Santiago de Compostela, so baje nastlani s prtljago ljudi, ki so ugotovili, da so na pot vzeli preveč stvari, ki so jih rezale v hrbet in jim oteževale hojo. Zanimivo je, kako hitro se lahko človek odpove nečemu, kar se mu je zdelo pomembno, ko ga to žuli v ramena. Še bolj pa je zanimivo to, da človek kar naprej nosi to, kar ga reže v srce.

O čem govorim? O svobodi.

Naše življenje je polno stvari, ki jih ne potrebujemo. Sploh ne bom začel o reklamah in o »nujno potrebnih stvareh za življenje«, ki nam jih prodajajo. Ne bom začel o stotinah oblek, ki jih nikdar ne oblečemo, in stvareh, ki jih nikdar ne vzamemo v roke. Vsi vemo, da so naša podstrešja samo priročna smetišča. Toda žal so taka tudi naša življenja. In to je tisto, kar nas dela tako žalostne in nesrečne.

Naše življenje je polno ljudi, ki jim nismo pustili oditi. Ljudi, ki jih ne moremo nositi, a smo jih vseeno vzeli s seboj. In z njimi naše nedokončane zgodbe, ki jih nismo hoteli končati. Tako v nas ostajajo laži, besede, krivice, krivde in neznosne bolečine. Bolj kot namreč koga oklepamo k sebi, več gorja delamo njemu, pa tudi sebi. In to počnemo, če ga jemljemo kot svojo pravico in ne kot dar. Toda drugi ni naša pravica. Zato ne morem biti svoboden, niti srečen, če človeka jemljem kot svojo last in ne kot nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

»Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,26)

Naše vrednote so nad ljudmi, ki nas obdajajo. In če niso, potem bodo minile tako, kot bodo minili ljudje okoli nas. In ti bodo minili, če naj to hočemo ali ne. Vprašanje je samo, kaj bodo pustili v nas. O tem pa odločamo sami.

Zato je prava svoboda v ljubezni. Človeka pa imamo res radi takrat, ko ga lahko vsak trenutek izpustimo iz svojega življenja. Ko se lahko od njega vsak trenutek poslovimo s hvaležnostjo in odpuščanjem. Da bi bili svobodni, torej potrebujemo takšne odnose, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo. Upam si reči, da to ni samo bolj prav, temveč tudi manj boleče. Za vsakogar.

Da bomo lažje razumeli, pa za začetek lahko gremo na podstrešje in ga pospravimo.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni4. 9. 16, 18:14

    Kako maš ti lepe pridige: Človeka nagovorijo, mu dajo mislit in ga spodbujajo ter toplo vabijo k spreobrnjenemu življenju; prav drugačne so od tistih, ko človeku dvigujejo krivdo in ga tapkajo s prstom v čelo v smislu: to delaš narobe.
    Hvala

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni5. 9. 16, 21:54

    Res je. In hvala Njemu. Da nam pošilja duhovnike, kot je Marko, ki na tako pristen način približajo lepoto in resnico božje Besede.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več