Preskoči na glavno vsebino

Prvi korak: stopiti z vrtiljaka


Nekateri že vzhičeno ploskajo, da se bliža najlepši čas leta. »Veseli december« mu pravijo. Drugi prestrašeno pogledujejo, ali ga bodo letos tudi preživeli, čeprav je denarnica tanjša kot lani. A vrtiljak se je že začel vrteti in hitro, hitro je treba kupiti karto in se pognati nanj.

Joj, krasota! Okoli nas se vrtijo lučke vseh barv in okraski nezamišljivih oblik, smrečje visi na vsakem koraku in vse je nasploh dobro in lepo, vključno z najprijetnejšo, najbolj domačo glasbo, pripravljeno prav za ta čas. Da vsaj malo postavimo na rob skrbi poln vsakdanjik, si nalijemo kuhanega vina in se za mesec dni zavijemo v pravljico. V prijeten dremež, ki se bo končal z jutranjim mačkom 1. januarja.

A kaj, če naenkrat elektrike zmanjka in se vsa mašinerija »veselega decembra« naenkrat ustavi? Kaj, če nas preseneti in se razgali s svojo praznoto? Kaj, če kdo odpre naša darila in odkrije, da so prazna?

»Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka.« (Lk 21,34)
Bolje rečeno: da nas tista noč ne ujame nepripravljene. Brez svetilk, brez luči. Samo s povešenim obrazom in nerabno karto za vrtiljak.

Prva luč je ODLOČITEV. Odločitev, ki mora narediti naš uvod v »čas za dobro«. V advent, ki ni čas utapljanja žalosti, pijančevanja, drogiranja, temveč čas trdega dela: čas prižiganja luči. Čas, ko se mora večajoča se tema srečati z večajočo se lučjo. Čas, ko moramo postati spet občutljivi na temo, spet občutljivi na praznoto sveta (ki jo danes najlepše kaže prav široko gledana in komentirana »Kmetija slavnih«), da se bomo takrat, ko pride LUČ, zmogli vzravnati in dvigniti svoje glave; da nam pogled ne bo obvisel na tem, kar porablja naše moči v prazno.

A za to se je treba ODLOČITI. Odločiti se DANES. Odločiti se, da bomo prižigali luč v svojih srcih in ne samo na adventnih vencih. Da jo bomo prižigali zase in za ljudi – na edini možni način: »čujte in vsak čas molíte ...«

Komentarji

  1. Kam torej oziroma h komu ko ugasnejo luči? Nič ali Jezus Kristus?

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepa nedeljska misel, Marko! Ob veselem decembru, da ugasnejo luči? Kam gremo, seveda h jezusu Kristusu.
    Res je, da imejmo pripravljeno olje za svetilke, če nam slučajno ugasne.
    Ravno sedaj grmi okoli nas, in smo brez elektrike že pol ure (imamo občutljiv FIT v omarici na hodniku). Hvala Bogu, da imam napolnjene baterije za računalnik, da ti pišem.
    Pa ne zameri za moje komentiranje, da nam je zmanjkalo elektrike. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. v cerkev grem rada, ko je ta prazna. Razen decembra! Takrat me tisti, ki iščejo v njej mir, ne motijo...
    Pri samem obredu se mi zdijo prav pridige izjemnega pomena. Včasih, ko poslušam duhovnika, ki pripoveduje z enoličnim in monotonim glasom (tistega, ki vas uči retorike, bi pogosto za ušesa!!!)me zamika, da bi se oglasila in rekla, ej, malo več energije, uporabi roke, mimiko obraza, barvo glasu! pridiga bi morala biti "zgodba", udarna, zanimiva, a ne preveč moralizirana, ker potem izgubi na vrednosti, na vsebini. Zlasati še, če so primeri privlečeni za lase...Mogoče kdaj prifrčim čez grič in vam prisluhnem
    :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n