Prvi korak: stopiti z vrtiljaka


Nekateri že vzhičeno ploskajo, da se bliža najlepši čas leta. »Veseli december« mu pravijo. Drugi prestrašeno pogledujejo, ali ga bodo letos tudi preživeli, čeprav je denarnica tanjša kot lani. A vrtiljak se je že začel vrteti in hitro, hitro je treba kupiti karto in se pognati nanj.

Joj, krasota! Okoli nas se vrtijo lučke vseh barv in okraski nezamišljivih oblik, smrečje visi na vsakem koraku in vse je nasploh dobro in lepo, vključno z najprijetnejšo, najbolj domačo glasbo, pripravljeno prav za ta čas. Da vsaj malo postavimo na rob skrbi poln vsakdanjik, si nalijemo kuhanega vina in se za mesec dni zavijemo v pravljico. V prijeten dremež, ki se bo končal z jutranjim mačkom 1. januarja.

A kaj, če naenkrat elektrike zmanjka in se vsa mašinerija »veselega decembra« naenkrat ustavi? Kaj, če nas preseneti in se razgali s svojo praznoto? Kaj, če kdo odpre naša darila in odkrije, da so prazna?

»Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka.« (Lk 21,34)
Bolje rečeno: da nas tista noč ne ujame nepripravljene. Brez svetilk, brez luči. Samo s povešenim obrazom in nerabno karto za vrtiljak.

Prva luč je ODLOČITEV. Odločitev, ki mora narediti naš uvod v »čas za dobro«. V advent, ki ni čas utapljanja žalosti, pijančevanja, drogiranja, temveč čas trdega dela: čas prižiganja luči. Čas, ko se mora večajoča se tema srečati z večajočo se lučjo. Čas, ko moramo postati spet občutljivi na temo, spet občutljivi na praznoto sveta (ki jo danes najlepše kaže prav široko gledana in komentirana »Kmetija slavnih«), da se bomo takrat, ko pride LUČ, zmogli vzravnati in dvigniti svoje glave; da nam pogled ne bo obvisel na tem, kar porablja naše moči v prazno.

A za to se je treba ODLOČITI. Odločiti se DANES. Odločiti se, da bomo prižigali luč v svojih srcih in ne samo na adventnih vencih. Da jo bomo prižigali zase in za ljudi – na edini možni način: »čujte in vsak čas molíte ...«

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)29. 11. 09, 11:41

    Kam torej oziroma h komu ko ugasnejo luči? Nič ali Jezus Kristus?

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik30. 11. 09, 23:05

    Lepa nedeljska misel, Marko! Ob veselem decembru, da ugasnejo luči? Kam gremo, seveda h jezusu Kristusu.
    Res je, da imejmo pripravljeno olje za svetilke, če nam slučajno ugasne.
    Ravno sedaj grmi okoli nas, in smo brez elektrike že pol ure (imamo občutljiv FIT v omarici na hodniku). Hvala Bogu, da imam napolnjene baterije za računalnik, da ti pišem.
    Pa ne zameri za moje komentiranje, da nam je zmanjkalo elektrike. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Milena Miklavčič4. 12. 09, 22:01

    v cerkev grem rada, ko je ta prazna. Razen decembra! Takrat me tisti, ki iščejo v njej mir, ne motijo...
    Pri samem obredu se mi zdijo prav pridige izjemnega pomena. Včasih, ko poslušam duhovnika, ki pripoveduje z enoličnim in monotonim glasom (tistega, ki vas uči retorike, bi pogosto za ušesa!!!)me zamika, da bi se oglasila in rekla, ej, malo več energije, uporabi roke, mimiko obraza, barvo glasu! pridiga bi morala biti "zgodba", udarna, zanimiva, a ne preveč moralizirana, ker potem izgubi na vrednosti, na vsebini. Zlasati še, če so primeri privlečeni za lase...Mogoče kdaj prifrčim čez grič in vam prisluhnem
    :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več