Ganjenost starčka Simeona mi je znana. Podobna je ganjenosti starih, osamljenih ljudi, ki jih kdo obišče, ki se jih kdo spomni in jih s kako malenkostjo ali pa samo s tem, da pride, obdari.
Velikokrat grem mimo najrazličnejših trpečih, osamljenih ljudi, ki ponavadi ne potrebujejo drugega kakor le nekaj trenutkov moje pozornosti in samo drobec moje ljubezni. Velikokrat hodim mimo njih in se mi je težko ustaviti, češ da ne morem več gledati ljudi, ki samo nečesa prosijo od mene. Da bi rad malo miru, da bi rad vsaj nekaj časa počival v svoji sreči, ne da bi jo kaj zmotilo. Da naj se ustavi še kdo drug, da ne morem biti vedno jaz tisti, ki daje, ki se razdaja. Naj gre kdo drug.
Toda kdo? V trenutku, ko srečam nekoga, ki potrebuje tisto stvar, ki jo jaz imam, sem edini, ki lahko nekaj da temu človeku. Sem edini, ki ima Boga, ki ima luč za tega človeka. In če lahko naredim nekaj dobrega, potem to sem dolžan to storiti.
Toda seveda: ko na našo srečo pade senca nesreče drugih ljudi, ki nimajo tega, kar imamo mi, nas to zmoti. Nas zaskeli. A nas zaskeli z namenom. Kajti luč, ki mi takrat sveti, ni luč, če ne sveti za vse in vsakogar; in če ne sveti tudi tistemu ob meni, ki je nima, je tudi sam nimam. Kajti »dobro počutje, ki ni vtkano v medčloveške odnose, ne pomeni nič.« (E. Lukas)
Luč v našem življenju obstaja samo tako dolgo, dokler jo dajemo. Kajti dokler imamo luč samo zase, nam jo lahko kak človek ali kak dogodek vzame. Če pa jo dajemo, jo bomo vedno imeli. Vedno bo nekje v našem življenju luč, ki smo jo nekomu prižgali.
Zato mora tisti, ki hoče luč, dajati. Zato mora tisti, ki hoče biti srečen, dajati. In to zmore vsak. Kajti nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati. In nihče ni postal reven, če je komu kaj dal. Kvečjemu obratno.
Velikokrat grem mimo najrazličnejših trpečih, osamljenih ljudi, ki ponavadi ne potrebujejo drugega kakor le nekaj trenutkov moje pozornosti in samo drobec moje ljubezni. Velikokrat hodim mimo njih in se mi je težko ustaviti, češ da ne morem več gledati ljudi, ki samo nečesa prosijo od mene. Da bi rad malo miru, da bi rad vsaj nekaj časa počival v svoji sreči, ne da bi jo kaj zmotilo. Da naj se ustavi še kdo drug, da ne morem biti vedno jaz tisti, ki daje, ki se razdaja. Naj gre kdo drug.
Toda kdo? V trenutku, ko srečam nekoga, ki potrebuje tisto stvar, ki jo jaz imam, sem edini, ki lahko nekaj da temu človeku. Sem edini, ki ima Boga, ki ima luč za tega človeka. In če lahko naredim nekaj dobrega, potem to sem dolžan to storiti.
Toda seveda: ko na našo srečo pade senca nesreče drugih ljudi, ki nimajo tega, kar imamo mi, nas to zmoti. Nas zaskeli. A nas zaskeli z namenom. Kajti luč, ki mi takrat sveti, ni luč, če ne sveti za vse in vsakogar; in če ne sveti tudi tistemu ob meni, ki je nima, je tudi sam nimam. Kajti »dobro počutje, ki ni vtkano v medčloveške odnose, ne pomeni nič.« (E. Lukas)
Luč v našem življenju obstaja samo tako dolgo, dokler jo dajemo. Kajti dokler imamo luč samo zase, nam jo lahko kak človek ali kak dogodek vzame. Če pa jo dajemo, jo bomo vedno imeli. Vedno bo nekje v našem življenju luč, ki smo jo nekomu prižgali.
Zato mora tisti, ki hoče luč, dajati. Zato mora tisti, ki hoče biti srečen, dajati. In to zmore vsak. Kajti nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati. In nihče ni postal reven, če je komu kaj dal. Kvečjemu obratno.
Lepo. Dodajam francoski pregovor:
OdgovoriIzbriši"Dobrodelnost se začne doma."
Vredno se je prioritetno zagledati Vanj in tako okušati Njegov blagoslov, Njegovo milost.
OdgovoriIzbrišiOn je tukaj zate, zame, za vse nas. Daje se nam na razpolago.
Spomnimo se, da je edini, ki si je tebe, mene ... želel, še preden smo bili spočeti, in sedaj obstajamo ravno zaradi Njega in Njegove lastnosti - ljubezni, ki je obstoj, ki je bivanje, ki je tukaj med nami vsemi.
Človek dragi, spomni se, da si od Njega in da si dragocen/a že zaradi tega ker obstajaš. Ljudje, kar koli komu rečemo, nismo merilo dragocenosti drugemu.
Človek, lepo je, da obstajaš.
Marko, Bogu hvala za tvoj blog in KER SI, ker obstajaš. Vsega dobrega še naprej :)