Kdaj se rodi vera?

Za vsak človekov korak je potreben boj. Boj med življenjem in smrtjo.

Menda je v tem čudnem potovanju zapisano naše življenje. V Jairovi prošnji je več kot samo skrb za otrokovo življenje. Ko je stopal od svoje hiše, je skušal stopiti od strahu do gotovosti, od nemoči do varnosti, od smrti do življenja. Zato je stopal proti Jezusu.

Toda kaj je pri njem zares iskal? Zdravje svoje male deklice? Morda res. Morda pa ne samo to. Rekel si je: »Če je to prava pot, če je pot od moje hiše proti Jezusu pot do življenja, do gotovosti, do nečesa, kar je več kot moje vsakdanje življenje, potem ...« Rojstvo vere? Da, nekateri pravimo temu rojstvo vere. Toda ...

Jair je dospel do Jezusa. Tik preden je že kazalo, da mu bo spremenil življenje, ko je že hodil z njim, pa šok. Deklica umre. In korak proti Jezusu mogoče ni bil napačen. Je bil pa zaman. Tako je bila to še ena pot smrti. Ne pot v življenje, ne pot v gotovost. Še en korak v prazno. Še en nesmiselni boj. Še en poraz.
Tako to ni bilo rojstvo vere, ampak njena smrt. Ali se pač motim?

Ne. In tudi vi se ne motite. Vendar pa smo spregledali eno pomembno stvar. Da s svojim bojem, s svojim korakanjem pravzaprav ne delamo odločilne poteze. Da jo naredimo takrat, ko se zavemo, da nimamo nobene varnosti, gotovosti, da je to korak v pravo smer. Ko nam umre vera. In se takrat pravzaprav prvič pojavi. Ker je to končno izstop iz svojih misli in predstav in korak v Božjo misel. Njena logika pa je takšna, da se šele v smrti rodi življenje.

»Ne boj se, ti samo veruj.«

Potem je bil to vendarle korak v pravo smer? Do Jezusa, da. Potem pa za njim. Bog hodi počasi. Pa ne zato, da bi preskušal naše potrpljenje, ampak ker je boj težak in preden se naredi nov korak, mora človek zanj dozoreti. In sami veste, da brez smrti ne gre.

Pa smo spet tam. Tam, kjer se rodi vera.