Preskoči na glavno vsebino

Kdaj se rodi vera?

Za vsak človekov korak je potreben boj. Boj med življenjem in smrtjo.

Menda je v tem čudnem potovanju zapisano naše življenje. V Jairovi prošnji je več kot samo skrb za otrokovo življenje. Ko je stopal od svoje hiše, je skušal stopiti od strahu do gotovosti, od nemoči do varnosti, od smrti do življenja. Zato je stopal proti Jezusu.

Toda kaj je pri njem zares iskal? Zdravje svoje male deklice? Morda res. Morda pa ne samo to. Rekel si je: »Če je to prava pot, če je pot od moje hiše proti Jezusu pot do življenja, do gotovosti, do nečesa, kar je več kot moje vsakdanje življenje, potem ...« Rojstvo vere? Da, nekateri pravimo temu rojstvo vere. Toda ...

Jair je dospel do Jezusa. Tik preden je že kazalo, da mu bo spremenil življenje, ko je že hodil z njim, pa šok. Deklica umre. In korak proti Jezusu mogoče ni bil napačen. Je bil pa zaman. Tako je bila to še ena pot smrti. Ne pot v življenje, ne pot v gotovost. Še en korak v prazno. Še en nesmiselni boj. Še en poraz.
Tako to ni bilo rojstvo vere, ampak njena smrt. Ali se pač motim?

Ne. In tudi vi se ne motite. Vendar pa smo spregledali eno pomembno stvar. Da s svojim bojem, s svojim korakanjem pravzaprav ne delamo odločilne poteze. Da jo naredimo takrat, ko se zavemo, da nimamo nobene varnosti, gotovosti, da je to korak v pravo smer. Ko nam umre vera. In se takrat pravzaprav prvič pojavi. Ker je to končno izstop iz svojih misli in predstav in korak v Božjo misel. Njena logika pa je takšna, da se šele v smrti rodi življenje.

»Ne boj se, ti samo veruj.«

Potem je bil to vendarle korak v pravo smer? Do Jezusa, da. Potem pa za njim. Bog hodi počasi. Pa ne zato, da bi preskušal naše potrpljenje, ampak ker je boj težak in preden se naredi nov korak, mora človek zanj dozoreti. In sami veste, da brez smrti ne gre.

Pa smo spet tam. Tam, kjer se rodi vera.

Komentarji

  1. nism prow razumu kej si hotu mare napist,dej razlož mal bolj

    mihael

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko, se popolnoma strinjam s tabo, je pa res, da bo treba še veliko časa in obilo truda, da se odpovem svojim predstavam, da vse te moje stvari umrejo in naredijo prostor za Boga, za dar vere. Dobro razmišljanje, kot vedno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Marko, se popolnoma ne strinjam s tabo, je pa žal res, da bo treba še malo časa in obilo potu, da se spovem svojim predstavam, da vse te moje stvari živijo in naredijo prostor v sobi , za moj rojstni dan, kjer bodo vragolije. Slabo razmišljanje, kot vedno.

    Iva Kuzmanović

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej