Kresnik Goranu VojnovićuUmetnost že dolgo ni več za sanjače, za idealiste. Umetnost je za posebneže, za tiste, ki si upajo. Umetnost je za tiste, ki si upajo pokazati nekaj več, nekaj drznejšega, nekaj novejšega. Lahko tudi nezaslišanega, saj je vendar že precej časa tako, da je nezaslišanost v svetu, katerega glavni krojači so mediji, edina prava blagovna znamka, ki zbudi (ali zbode) vedno bolj (pre)sito potrošniško oko. Škandali, takšni in drugačni, so edino, kar se trži. In danes se (predvsem) trži tudi umetnost. Od nečesa je pač treba živeti ...
Saj ne, da se to še nikdar ni zgodilo. V zgodovini je cel kup podobnih primerov – izdelava za kupca oz. sponzorja. Mozartove sonate, na primer. Toda vseeno je imela tudi pri naročilih glavno besedo umetnost, izraz umetnika, tudi všečnost, seveda. Toda všečnost v obliki lepote. Danes pa ...
Mislim, da se ne motim, da je tudi v slovenski literaturi že nekaj časa tako. Vsake toliko se zgodi kak lepotni preblisk, drugače pa se na področju ustvarjanja kar nekaj časa ne vlaga toliko na lepoto kot na ekskluzivnost. Za nekaj takega štejem tudi letošnji nagradi prešernovega sklada in kresnika (za najboljši slovenski roman), ki ju je za svoj roman Čefurji raus! prejel pisatelj Goran Vojnović.
Seveda bo na tem mestu marsikdo dvignil prst nad menoj in me obtožil take in drugačne fobije, ker gre pač za delikatno temo slovenskega državnega prostora (kamor spada seveda tudi famozno vprašanje Romov v Sloveniji). Pa ne gre za to. Niti najmanj ne. Gre preprosto za to, kaj je postala naša literatura: iskanje pozornosti ali iskanje odprtih vprašanj. Morda gre vsem, ki z njo operirajo na medijskem trgu, predvsem za drugo, češ da bi radi Slovencem, zdaj že pregovorno enemu najbolj nestrpnih narodov v Evropi, postavili ogledalo. A zakaj se mi zdi, da gre vedno bolj za drugo? Ker se je v t.i. »iskanju resnice« zalomilo na enem najbolj občutljivih področij – pri jeziku.
Sicer se strinjam, da je jezik hiša biti (kot pravi Heidegger) in da je jezik naroda rast, toda t.i. čefurščina, ki je najbolj navdušila nagrajevalce letošnjih osrednjih literarnih nagrad, se mi za literarno nagrado zdi kaplja čez rob. Sicer naj bi služila bolj stvarnemu prikazu dejanskega stanja in morda se z njo res lažje operira. Toda ali je služenje t.i. estetiki grdega vredno nagrade? Gre za inovativnost? Za odkrito spreminjanje slovenščine v bazar izrazov vseh kultur in subkultur, ki so v slovenskem prostoru dejansko prisotne? Bojim se, da nagrajevanje takšnih del slovenske umetnosti kaže smer, kam naj bi umetnost krenila v bodoče. Predvsem zato, ker je tudi literatura postala tržna vrednost, antična pravila lepote pa so zakopana nekje globoko pod površjem.
Le kdaj bo nova renesansa?
Saj ne, da se to še nikdar ni zgodilo. V zgodovini je cel kup podobnih primerov – izdelava za kupca oz. sponzorja. Mozartove sonate, na primer. Toda vseeno je imela tudi pri naročilih glavno besedo umetnost, izraz umetnika, tudi všečnost, seveda. Toda všečnost v obliki lepote. Danes pa ...
Mislim, da se ne motim, da je tudi v slovenski literaturi že nekaj časa tako. Vsake toliko se zgodi kak lepotni preblisk, drugače pa se na področju ustvarjanja kar nekaj časa ne vlaga toliko na lepoto kot na ekskluzivnost. Za nekaj takega štejem tudi letošnji nagradi prešernovega sklada in kresnika (za najboljši slovenski roman), ki ju je za svoj roman Čefurji raus! prejel pisatelj Goran Vojnović.
Seveda bo na tem mestu marsikdo dvignil prst nad menoj in me obtožil take in drugačne fobije, ker gre pač za delikatno temo slovenskega državnega prostora (kamor spada seveda tudi famozno vprašanje Romov v Sloveniji). Pa ne gre za to. Niti najmanj ne. Gre preprosto za to, kaj je postala naša literatura: iskanje pozornosti ali iskanje odprtih vprašanj. Morda gre vsem, ki z njo operirajo na medijskem trgu, predvsem za drugo, češ da bi radi Slovencem, zdaj že pregovorno enemu najbolj nestrpnih narodov v Evropi, postavili ogledalo. A zakaj se mi zdi, da gre vedno bolj za drugo? Ker se je v t.i. »iskanju resnice« zalomilo na enem najbolj občutljivih področij – pri jeziku.
Sicer se strinjam, da je jezik hiša biti (kot pravi Heidegger) in da je jezik naroda rast, toda t.i. čefurščina, ki je najbolj navdušila nagrajevalce letošnjih osrednjih literarnih nagrad, se mi za literarno nagrado zdi kaplja čez rob. Sicer naj bi služila bolj stvarnemu prikazu dejanskega stanja in morda se z njo res lažje operira. Toda ali je služenje t.i. estetiki grdega vredno nagrade? Gre za inovativnost? Za odkrito spreminjanje slovenščine v bazar izrazov vseh kultur in subkultur, ki so v slovenskem prostoru dejansko prisotne? Bojim se, da nagrajevanje takšnih del slovenske umetnosti kaže smer, kam naj bi umetnost krenila v bodoče. Predvsem zato, ker je tudi literatura postala tržna vrednost, antična pravila lepote pa so zakopana nekje globoko pod površjem.
Le kdaj bo nova renesansa?
Odlično razmišljanje. Zdi se mi, da nas je tistih, ki se borimo za lep narodni jezik, čedalje manj. Uživam ob poslušanju narečij, ki pa se žal vedno bolj izgubljajo v poplavi slengovstva, čefurščine, anglizmov ipd. Hkrati pa je tudi veljalo, da so narečja puščala prostor knjižnemu jeziku, ki je bil velika vrednota. Je danes še tako?
OdgovoriIzbrišiNa tem mestu bi omenil zanimiv citat iz filma 'Biloxi blues', ki sem ga včeraj gledal. Gre za biografski film vojaka, ki se je ob koncu druge svetovne vojne pripravljal na odhod na bojišče, hkrati pa pisal dnevnik. Citat pa je: "Ugotovil sem, da ljudje verjamejo tisto, kar preberejo. Zato sem začutil na svojih ramah kot pisatelj veliko breme odgovornosti za tisto, kar napišem."
Je danes še tako? Nosijo pisatelji še kakšno odgovornost za posledice svojega pisanja? In - nosijo podeljevalci nagrad še odgovornost za posledice podelitve teh nagrad? "Odgovoriste si lohko sami."
Vprašanje "Le kdaj bo nova renesansa?" bi spremenil v "Le KDO bo nova renesansa?".
OdgovoriIzbrišiZapis mi je všeč toda novost ne bo prišla kot NLP iz vesolja ampak so potrebni ljudje - nosilci.
Če bo šlo tako naprej, bodo naslednje leto aktualni nagrajenci pedri in lezbijke. vsaj tako se sedaj kaže.
OdgovoriIzbriši